Ob včerajšnjem podpisu sporazuma o ustanovitvi Sveta županov premogovnih regij SAŠA in Zasavje, je iz novinarskih klopi priletelo vprašanje na direktorja Regionalne razvojne agencije Zasavje Janija Medveška, kako komentira očitke na nepravilno porabo financ pri zapiranju rudnikov na Zasavskem in ali so mogoče zato ustanovili novo razvojno agencijo. Medvešek se je vsemu skupaj prijazno izognil, na kratko je povedal, da se je v zapiranje premogovnika namenilo ogromno sredstev, za prestrukturo regije pa premalo, ob tem je dodal, da je težko soditi za nazaj. Besedo si je po tem izboril župan Občine Hrastnik Marko Funkl, ki je za scenarij opustošenosti Zasavja, po sijoči eri premoga, brez zadržkov, kot krivca navedel državno politiko.
“Zapiranje rudnika je vodilo državno podjetje Rudnik Trbovlje Hrastnik in ves nadzor nad državnim podjetjem ima država. Govoriti o tem, da so lokalne skupnosti imele kakršen koli vpliv pri tem, kako se je takrat upravljalo z denarjem, je neodgovorno s strani države. Tisti, ki nam na ministrstvih očitajo, kako je bil denar porabljen, jih je treba vprašati, kakšen je bil nadzor nad porabo tega denarja. Lokalne skupnosti pri tem niso imele besede. Ko je država državnemu podjetju v likvidaciji naložila, naj proda svoje premoženje čim hitreje in s tem denarjem zapira premogovnike, se je zgodilo to, da so prodali najboljša zemljišča, ki so bila namenjena razvoju kot edina možnost in te so takrat prodajali pod ceno. Občine denarja za odkup takšnih zemljišč nimamo. Če bi občine pri tem imele besedo, pa bi jo morale imeti, do tega sigurno ne bi prišlo.” je povedal župan Občine Hrastnik Marko Funkl.
Po tem takem lahko razumemo, kako velikega pomena je bila ustanovitev Sveta županov premogovnih regij SAŠA in Zasavje ter kako močno se župan Mestne občine Velenje Peter Dermol v tem ključnem času bori za splošno prestrukturo Velenja in pravičen prehod oz. izstop iz premoga. Upravičeno pa navsezadnje tudi za ohranitev visoke pozicije levih v Velenju. Pa smo tam…
V Velenju je slišati, da se SD trese ob mislih na prihajajoče volitve. Opaziti je, da je intenzivnost trenutno vladajoče SDS marsikatero stranko v večji meri pahnila do roba, posledično pa na drugi strani pognala k prestrukturi lastnih načel. Če za primer izpostavim program stranke SD “Nov začetek”, ta ne izgleda le kot poceni odgovor na napake pri delovanju trenutne vlade, temveč kot dolgoročna, iskrena namera za boljšo družbo, a kaj, ko smo v tem času lahko povprečni opazovalci informacijskega terorja s pomočjo trenutne vlade uvideli, da sta ena in druga stran nekako isti šmorn. Ko pride do vprašanja, kako se bodo stari obrazi očistili svojih grehov, dojameš, da je vladajoča SDS skorajda že zmagovalec naslednjih volitev. Ni skrivnost, da poleg krepitve fanatičnosti svoje ciljne skupine, krepijo tudi odstotek politično odsotnih in hkrati javno mnenje o tem, da so vse ostale stranke, posebno leve, nesposobne voditi državo ter da si v bistvu niti ne zaslužijo še ene možnosti.
Janši se mudi kot da izkorišča svojo zadnjo priliko. Kljub napakam ognjeno drvi kot plačanec globljega sistema ob edinstvenih priložnostih, ki so nam “majhnim” predstavljene kot naključne; virusi in vojne, preverjena praksa proizvodnje strahu, ki ljudstvu odvzema vso moč ob sunkih političnih sprememb na globalni ravni, iz katerih pa ni ravno za razbrati, da bi šle v prid “malega” človeka. Mogoče pa se nam le zdi, da imamo izbiro, med tem ko si ogledujemo lutkarsko predstavo polarnosti kot projekcijo naše razdvojenosti, “Levi proti desnim – kdo bo koga?”. Izraz politična sredina je praktično postal farsa, v nauku, da enost ni izhod; nagnjeni smo lahko le v eno ali v drugo stran, s tem pa se na koncu moramo sprijazniti prav vsi.
Močno dvomim, da so volitve v državni zbor 2022 jedro ključnih sprememb na bolje. Menim, da se nekako kot ljudstvo moramo še bolj zaleteti, da se kolektivno sploh lahko zbudimo. A trenutnega stanja na koncu ne bomo premagali z vojno, temveč z ljubeznijo. S sovraštvom nikoli zares ničesar nismo transformirali, le potlačili za določen čas, ljubezni pa se zares še nismo poslužili.
Skratka, posledice za Velenje so lahko katastrofalne, če trenutna vlada pri splošni prestrukturi regije in pravičnem izstopu iz premoga ne bo podporna v času, ki je odločilen za pridobitev nepovratnih sredstev iz evropskega sklada. Le zakaj bi vladajoča desnica sploh hitela na pomoč rdečemu Velenju, ko pa je zanj lahko nasprotni scenarij veliko bolj dobičkonosen, navsezadnje tudi na volitvah… le zakaj bi?
Avtor: Ervin Škotnik
Foto: Podpis sporazuma o ustanovitvi Sveta županov premogovnih regij SAŠA in Zasavje – župan Občine Hrastnik Marko Funkl
