Velenjčanka nekoč v svetu mode, danes v svetu unikatnega edukacijskega sistema

Bioshoper Oglas
Bioshoper Oglas

28-letna Velenjčanka Loretta Dominkovič, ki smo jo nekoč opazovali na lepotnih tekmovanjih, danes želi pomagati ljudem, da začnejo odklepati svoje potenciale, se naučijo novega znanja in novih veščin ter s tem pridobijo zaupanje vase in v svoje sposobnosti.

»Verjamem, da je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje in verjamem, da smo sami kreatorji svoje prihodnosti. Ali bo pozitivna ali negativna – se odločamo sami,« pravi Loretta.

Loretta, nekoč smo te lahko opazovali na različnih lepotnih tekmovanjih, na modnih pistah in pred objektivom. Zakaj nisi vztrajala v tem? Kaj je povzročilo tvoj odmik?

Res je, bila sem povsod. (smeh) Vedno sem sanjarila o lepem življenju, o svobodi, o lepih doživetjih in podobno. Modni svet in lepotna tekmovanja so me približala k temu, da sem izkusila veliko čudovitih stvari in spoznala ogromno čudovitih oseb. Pridobila sem tudi veliko samozavesti in izurila veščino komunikacije na nekem drugem nivoju. Hkrati pa sem v vsem tem času imela boj sama s seboj in s svojo identiteto. Zato sem se po nekaj letih odločila, da bom šla po drugi poti. Imela sem tudi veliko pritiskov iz drugih strani in začela pravzaprav ugajati željam drugih oseb, ki so takrat bile v mojem življenju. Za nekaj let sem pozabila na svoje sanje. To je privedlo do tega, da sem se začela preizkušat na mnogih ostalih področjih. Od gostinstva, katerega sem se intervalno oklepala kar 10 let, do promocij, distribucij, organizacij dogodkov in še in še. Veliko stvari sploh nisem speljala do konca. V vsem tem vmesnem času, pa sem porabila 6 let, da sem končno dokončala študij in pridobila ta težko pričakovani na uni. dipl. ekonomist. Ki je več pomenil vsem drugim, kot pa meni sami. Zakaj? Ker sem to naredila za druge in ne zase. In ne jemljem to kot napako, ampak kot blagoslov. Kar želim reči je, da sem se iskala tako dolgo, dokler nisem ugotovila, da se je potrebno kreirati in ne iskati. In šele takrat se je začela moja trnova pot.

So bile kakšne posebne izkušnje na tej trnovi poti? 

Seveda so bile. Številne. In tudi zelo boleče. Ampak vsaka rast zahteva bolečino, je tako? To sem ugotovila šele leta 2015, da sama odgovarjam za vse kar se mi dogaja v življenju. Ko sem to dojela in naredila refleksijo, sem takoj vedela, da me čaka še ogromno dela, preden bom tam kjer si želim biti – tako finančno, kot poslovno, emocionalno, v odnosih, v razmišljanju, pri zdravju. Ko človek začne s spreminjanjem določenih prepričanj in navad, ki jih je počel 10 let ali več, se začne prava borba s samim seboj. Pri meni je to pomenilo veliko solz, veliko vprašanj o smislu življenja, veliko izgubljenih oseb, veliko zaprtih vrat in veliko vseh ostalih izzivov.

»Kar želim reči je, da sem se iskala tako dolgo, dokler nisem ugotovila, da se je potrebno kreirati in ne iskati.«

Kako je materinstvo vplivalo na tvoje odločitve v življenju?

Zelo dobro. Šele takrat sem se začela spoznavati. Je bilo kar pestro. Dejansko sem takrat ugotovila, da bom morala narediti korenito spremembo pri sebi, če bom želela biti dober zgled svojemu otroku. Se pravi, leta 2015 sem začela s prvimi spremembami, po rojstvu sina, jeseni 2017 pa sem dala v hitrejšo prestavo. Zelo izgubljeno sem se počutila na začetku. Ampak sem se tolažila, da je to moja prva izkušnja in da bom že našla ravnovesje. Sčasoma sem ga, ampak zato je bil potreben čas in tudi napake. Potrebno je bilo tudi ogromno učenja o sebi, o otroku, o občutkih in emocijah. Veliko sem si pomagala z različnimi knjigami o osebnostni rasti in emocionalni inteligenci. 

Je pa res materinstvo zelo čarobno. In zelo dobra stvar, ki sem jo izkusila poleg vseh radosti, ki so s sinčkom prišle, je to, da sem začutila pravo svobodo. S sinom sem bila doma do njegovega 26. meseca starosti. Ni mi bilo potrebno zjutraj vstajati, zato da bi šla v službo, ni me skrbelo, kako bom prebedela in preživela dan, po neprespani noči. Ni me skrbelo, kdo bo poskrbel za otročka ko bo zbolel. Lahko sem si dan prilagodila glede na lastne potrebe. Sicer večjih prihodkov nisem imela, ampak mi je takrat bilo najpomembneje, da sem z njim. Dokler nisem doživela emocionalne in finančne krize decembra 2019, ki se je vlekla vse do sredine Februarja 2020. 

Kako si se spopadala z lastno krizo? Kaj je naredilo premik na boljše Februarja letos?

Huh. Je bilo kar naporno. To je resnično velik boj med pozitivnim in negativnim jazem. Boj med starimi in novimi prepričanji. Boj med starimi in novimi navadami. Tudi razpoloženja so zelo izrazito nihala. Zelo hitro sem se pri nečem navdušila in čez čas tudi zelo hitro doživljala globoka razočaranja in negativne emocije. Dokler nisem našla ravnovesja, je bilo potrebnih kar nekaj treningov. Ampak predno sem začela ta čustva obvladati, je bilo potrebno učenje, da sem se jih sploh zavedala. Morala sem se naučiti zaustaviti in zadihati ter situacije in stvari preprosto dojeti takšne kot so – brez da jim dajem pomen. Sprva sem jih morala razumeti in se šele nato odločiti ali bom to sprejela ali zavrnila. Dogajalo se mi je tudi, da sem se začela spraševati, kako lahko nekomu drugemu uspe meni pa ne. S takšnimi primerjavami, sem si kopala še večjo jamo. Namesto, da bi slavila uspehe drugih, sem jih zavidala in s tem zavračala svoj uspeh ter pokazala ignoranco do lastnih potencialov.

Februarja letos, pa sem doživela popolni padec. Na vseh področjih. In takrat sem poklicala eno osebo, ki mi je bila do takrat popolni neznanec. Na grobo sem ga seznanila s svojimi težavami in hitro dobila spodbudne besede in tako vrnila vero vase in v svoje sposobnosti. Od takrat dalje nisem nikoli več nikogar in ničesar obtoževala za lastne neuspehe. Prevzela sem vso odgovornost in se odločila biti zmagovalec v svojem življenju. Nastopila sem zelo intenzivno in ukrepala takoj. Z jasno opredeljenimi cilji sem se podala na pot do zmage. In še vedno hodim po njej. Ponosno, samozavestno in neustavljivo.

»Namesto, da bi slavila uspehe drugih, sem jih zavidala in s tem zavračala svoj uspeh ter pokazala ignoranco do lastnih potencialov.«

Kdo je bil ali bila tvoja inspiracija?

Bilo jih je več. Prva je bil moj mentor, ki se je pojavil ravno ob pravem času. Ko sem bila pripravljena na transformacijo. Zato vedno pravijo, ko je učenec pripravljen, učitelj pride. In to drži. Dokler človek ni pripravljen na spremembo, se ne bo nič spremenilo. Dokler si človek ne želi pomoči, mu je tudi nesmiselno pomagati. Ker pomoči ne bo sprejel. Spremembe niso enostavne in je potrebno veliko odrekanja na vseh področjih. So pa zelo vredne, ker so za vedno. Nikoli več se človek ne želi vrniti nazaj v prejšnje stanje. 

Z njim pa sem spoznala še mentorje, ki delujejo na globalnem področju. Eden izmed teh je tudi Bob Proctor (govorec iz filma/knjige Skrivnost), s katerim sem se srečala v živo v Londonu na prvi evropski konvenciji podjetja s katerim sodelujem, letos konec Februarja in od takrat dalje sem postala »sprememba, ki jo želim videti v svetu«, kot bi to rekel M. Gandhi. Bob je spremenil moj pogled na poslovni svet in finance. Dokazal mi je, da lahko vsak človek živi v obilju, če ima gorečo željo in če sprejme trdno odločitev, da bo to dosegel. Za Boba ne obstaja nemogoče in danes lahko zagotovo trdim, da je resnično čisto vse mogoče.

Nato so se kot inspiracija vrstili različni leaderji in edukatorji iz celega sveta. Ti so bili moji online mentorji – Bruce P. Lipton, Ana Bučević, Sam Ovens, Alex Morton, Eckhart Tolle, Jim Rohn, Anthony Robbins, Les Brown, Robert Kiyosaki in še bi lahko naštevala.

S čim se trenutno ukvarjaš?

Jaz ustvarjam kapital online in trgujem na finančnih trgih ter tudi druge ljudi učim kako lahko izkoristijo svoj pametni telefon na način, da brez predhodnega znanja o teh trgih, vzamejo vsak dan nekaj zase in si na dolgi rok ustvarijo dodaten prihodek, ali pa živijo izključno od tega.

Od kod pa črpaš vso to znanje?

Sem del največjega in unikatnega online edukacijskega sistema na svetu, ki uči kako na različne načine in na različnih globalnih trgih ustvarjati denarni tok. Obenem pa nas uči osebnostne rasti in emocionalne inteligence. Saj mora biti človek mentalno pripravljen na večje vsote kapitala. Borimo se tudi za protekcijo otrok in živali, proti trgovini z belim blagom in nudimo uporabno znanje finančne pismenosti v sodobnem času.

Kdaj je dovolj denarja in kakšno je tvoje mnenje za prihodnost?

Glede denarja menim, da je odvisno od apetita posameznika. Vsak ima drugačne želje in cilje. Vsi smo unikatna bitja in ni pravila kdaj je za koga dovolj. Vsak si lahko želi ogromne količine denarja, vendar mora razumeti, da finance nikoli niso cilj, so zgolj posledica. Zato si moramo denar zaslužiti z delom. Ni pa nujno, da je zgolj fizično delo tisto, ki prinaša denar. 

Živimo v 21. stoletju, v dobi tehnologije, interneta ter informacij in menim, da se bo digitalizacija stopnjevala s še večjo hitrostjo, kot se je doslej. Ne moremo zanikati digitalne tehnologije in mislim, da je čas, da jo sprejmemo in izkoristimo v svoj prid. Priložnosti je veliko, le kvalitetno se moramo odločiti. In nemogoče za našo prihodnost ter naslednje generacije je, da bi imeli zgolj en vir prihodka. Kar nas ne sme ustrašiti, ampak še bolj spodbuditi k učenju in pridobivanju novih veščin. Ampak to je zgolj moje mnenje.

Komentiraj