Vodja triletnega projekta Vesna Leskošek z ljubljanske fakultete za socialno delo je pojasnila, da so želeli ugotoviti, kako se osebne zgodovine ljudi prepletajo s strukturnimi pogoji, v katerih živijo, kako so torej osebna življenja in socialni status odvisni od kontekstov, v katerih ljudje živijo – politik, zakonodaje, različnih ukrepov in tudi kulturnih značilnosti.
Kot je dejala, so bili od vsega začetka prepričani, da se revščina skozi življenje akumulira, kopiči, kar potrjuje tudi raziskovalni projekt, v okviru katerega so med drugim opravili 33 poglobljenih biografskih intervjujev. Starejše, s katerimi so se pogovarjali, so izbrali s pomočjo različnih informatorjev s terena, kot so centri za socialno delo ali Rdeč križ.
Gre za zelo revne starejše od 65 let, med katerimi so primeri, ko je nekdo živel v blaginji, pa se je zaradi bolezni ali izgube premoženja znašel v revščini. Večina pa se jih je po navedbah Leskošek rodila v revščini, nekateri med drugo svetovno vojno, drugi po njej. V času njihovega odraščanja niso obstajali zelo močni mehanizmi za socialno mobilnost. Kljub temu da so si nekateri želeli vpisati v srednjo šolo, to ni bilo mogoče iz različnih razlogov, bodisi je bilo predrago ali bi morali bi v drug kraj ipd.
Večina je tako končala osnovno šolo ali manj, nato pa so imeli zelo pestro, pri večini “zlorabljajočo zaposlitveno zgodovino”. Pogosto so recimo morali, ne po svoji krivdi, menjati službo, ker je propadlo podjetje ali so jih odpustili, tudi recimo po daljši bolniški odsotnosti. Tako so večinoma imeli zelo nizke dohodke že v času delovnega življenja. Kar nekaj se jih je upokojevalo v času tranzicije, ko se je njihov položaj še poslabšal.
Po besedah Leskošek ugotavljajo namreč, da je bila tranzicija obdobje, ko je bilo veliko izkoriščanja delavcev, izgub službe, zgodnjega upokojevanja. Vse skupaj pa je vodilo do tega, da ti ljudje danes prejemajo zelo nizke pokojnine. Še slabši položaj ugotavljajo pri kmetih, najslabše pa so jo po njenih besedah odnesli migranti, ljudje, ki so v veliko primerih prišli iz Bosne in Hercegovine.
Veliko tistih, s katerimi so opravili intervjuje, je imelo zajamčene pokojnine, nekateri so prejemali le denarno pomoč. So pa bili tudi taki, ki sploh niso imeli nobenega dohodka, saj do denarne pomoči niso upravičeni, ker so lastniki stanovanja, čeprav je ta v slabem stanju, ali zemlje.
Dokler lahko, velika večina poišče izhod v delu na sivem trgu, ženske čistijo, kuhajo ali pospravljajo, tudi moški si poiščejo različna dela. Nekaterim pomagajo otroci, a kot ugotavljajo v projektu, tudi ti niso premožni, da bi lahko bistveno popravili njihov socialni položaj.
Leskošek se zato zdi pomembno, da se naredi vse, da se ljudem omogoči dobro izobrazbo, tudi z dobrim sistemom štipendiranja. V delovnem življenju pa je po njeni oceni uničujoča predvsem prekarnost, saj je večja možnost zlorab, manj zaščite delavcev in nižji dohodki, s tem pa je tudi večja verjetnost, da bo nekdo končal v revščini. Pomembni pa so tudi dohodki v starosti. Mnenja je, da bi morala obstajati državna pokojnina, ki bi krila osnovne stroške, oz. neka oblika dohodka, ki ne bi bila odvisna od pogojev, ki danes veljajo za denarno pomoč.
Projekt je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost, v njem pa sta poleg fakultete za socialne vede in fakultete za družbene vede ljubljanske univerze partnerja tudi Mirovni inštitut in Inštitut za novejšo zgodovino.
V okviru so namreč pregledali tudi socialne politike na področju invalidnosti, starševstva, štipendij, davčne zakonodaje, delovnopravne zakonodaje, pokojninske in socialne varnosti kmetov. Pogledali so politike od konca druge svetovne vojne do obdobja tranzicije in še malo naprej.
Vir: STA
