V okviru omenjenega projekta so v četrtek pripravili okroglo mizo Kariera brez letnice: od predsodkov do produktivnosti. V projektu pod mentorstvom Alenke Švab z ljubljanske fakultete za družbene vede in Otta Gerdine z Zavoda Opro sodelujejo študentke in študenti z družboslovnih področij.
Med 12. in 28. marcem so opravili kvalitativno raziskavo med študenti. Sodelovalo jih je 47, med njimi so prevladovali študenti družboslovnih smeri, po spolu pa ženske. Spraševali so jih o vrednotah mladih in starih, njihovih izkušnjah s starostno diskriminacijo, kako se z njo soočajo in tudi o predlogih za reševanje te problematike, je pojasnila študentka Iva Špilak.
Mladi menijo, da si zaslužijo več spoštovanja. V raziskavi so izpostavili veliko več izkušenj negativne kot pozitivne diskriminacije. Negativno diskriminacijo so izrazito najbolj občutili znotraj sfere dela, pri čemer je šlo največkrat za podcenjevanje in različne oblike izkoriščanja zaradi naivnosti in neizkušenosti ter zaradi stereotipov o vitalnosti mladih, je pojasnil študent David Pučko.
Diskriminacijo pa mladi po njegovih besedah občutijo tudi drugod, na primer kot podcenjevanje njihovih skrbi v zdravstvu, neresno obravnavo in podcenjevanje v športu, pa tudi v vsakdanjem življenju. V raziskavi so ob tem opazili povezanost z drugimi oblikami diskriminacije, posebej na podlagi spola, tako da je včasih težko razlikovati, ali gre za starostno ali spolno diskriminacijo. Po besedah Špilak so med rešitvami sodelujoči v raziskavi izpostavljali predvsem medgeneracijsko povezovanje in izobraževanje.
Sodelovanje med generacijami kot pomembno prepoznavajo tudi v Simbiozi. Kot je dejala direktorica Simbioze Genesis Ana Pleško, verjamejo, da medgeneracijsko sodelovanje spreminja odnose. V njihovih projektih sodelujejo različne generacije, na ta način se medsebojno spoznavajo, eden od drugega pa se lahko tudi veliko naučijo. Njihove izkušnje so pozitivne, “nekaj najlepšega je, ko vidiš na terenu, kako generacije med seboj sodelujejo”, je dejala Pleško.
Medtem pa je zaslužna profesorica z ljubljanske fakultete za družbene vede Mirjana Ule poudarila, da je v današnjem času umanjkalo vrstniško sodelovanje, povezovanje in solidarnost, manjka predvsem vrstniška socializacija, saj omrežja in telefoni to niso. Med mladimi se povečujejo psihosocialni problemi, je opozorila in dodala, da se mladi težko upirajo diskriminaciji vsak zase. “Mi smo se lahko upirali, ker smo se počutili močne, ker smo bili povezani,” je poudarila.
Strokovni sodelavec Zagovornika načela enakosti Mitja Blažič je izpostavil, da zakon diskriminacijo razume zelo ozko, pravniško in da je “bistveno lažje diskriminirati kot diskriminacijo dokazati”. A je obenem pozval, naj ljudje, ki mislijo, da doživljajo diskriminacijo, pokličejo brezplačno številko zagovornika, kjer jim lahko svetujejo in tudi pomagajo pri nadaljnjih postopkih.
Tudi če ne ugotovijo diskriminacije, ampak je v tem postopku sklenjen nek dogovor, se po njegovih besedah počasi družba senzibilizira, povečuje se zavedanje o neupravičeni neenak obravnavi. Ob tem je Blažič pojasnil, da pri Zagovorniku ne vodijo ločeno podatkov o diskriminaciji mladih v sferi dela. Letno pa imajo od 300 do 400 zadev, med katerimi je med 20 do 30 primerov, ki so vezani na diskriminacijo na področju starosti.
Predsednica Sindikata Mladi plus Mojca Žerak je pojasnila, da se v sindikatu ukvarjajo predvsem s kršitvami. Veliko njihovih članov dela prek študentske napotnice, med pogostimi kršitvami pa je Žerak omenila neplačano uvajanje v delo in neplačevanje priprave na delo. Kot najbolj zaskrbljujoče je izpostavila prikrita delovna razmerja, ko delodajalci iščejo absolvente in študente višjih letnikov za delo prek študentske napotnice, čeprav so izpolnjeni vsi pogoji za delovno razmerje.
Vir: STA
