Vodja programskega odbora za preprečevanje samomora na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) Saška Roškar je poudarila, da se je treba v družini pogovarjati o samomoru na nestigmatiziran in sočuten način do oseb, ki so imele izkušnjo samomora in ki so imele izkušnjo v družini.
Na NIJZ poteka program psihološke prve pomoči, ki je namenjen splošni javnosti, s katerim želijo opolnomočiti ljudi, ki niso v stiski, da pristopijo in pomagajo ljudem v stiski. Ob tem na nacionalni ravni vzpostavljajo postvencijo, torej pomoč osebam, ki so izgubile bližnjega zaradi samomora.
Predsednik Slovenskega združenja za preprečevanje samomora Samo Mirt Kavšek je povedal, da so čustvene stiske del našega življenja in da lahko včasih postanejo neznosne. “V teh trenutkih potrebujemo podporo, občutek varnosti in sprejetosti, razumevanje, pa tudi strokovno pomoč,” je poudaril.
Strokovni pogovori so ob čustveni razbremenitvi in olajšanju namenjeni tudi reševanju problemov, ki so posameznika pripeljali do čustvene situacije. “Čustvene stiske tako postanejo tudi priložnost, da začnemo reševati svoje težave na drugačen, bolj zadovoljiv način, da naše življenje dobi nov smisel, po katerem sicer hrepenimo,” meni. Samomor pa je po njegovih besedah v prvi vrsti intimna odločitev posameznika v hudi čustveni stiski, ki zase ne vidi več zadovoljivega izhoda iz življenjskih težav.
Psihologinja Vita Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Inštitutu Andrej Marušič Univerze na Primorskem je dodala, da lahko stisko pri človeku prepoznamo, če se je spremenil, začel zapirati vase ali umikati iz okolja, nekateri pa tudi zelo neposredno povedo, da razmišljajo o samomoru.
Takrat je najpomembnejše, da ostanemo ob tej osebi, si zanjo vzamemo čas in izkoristimo priložnost za pogovor o najhujših stiskah, svetuje Mirt Kavšek. Pomembno je skupaj z njo narediti načrt pomoči, je ne pustiti same in ji dati občutek, da je sprejeta. Osebo je treba spodbuditi, da poišče strokovno pomoč, v najhujših stiskah pa je vedno na voljo tudi dežurna psihiatrična pomoč.
Kadar pa oseba sama ne izrazi stiske, pa je treba pristopiti previdno. Lahko ji pojasnimo, da smo opazili, da jo drugačna, se umika, jo vprašati, kako je. Dobro je tudi, da osebo naravnost vprašamo, ali razmišlja o samomoru in ji ob pozitivnem odgovoru damo vedeti, da jo razumemo in skupaj z njo poiščemo pomoč, svetujejo strokovnjaki.
Ljudje se lahko obrnejo tudi na Center za psihološko svetovanje Posvet, ki deluje v okviru Slovenskega združenja za preprečevanje samomora. “Že z osnovno dejavnostjo, svetovanjem posameznikom, parom in družinam, nudi klientom pomoč pri reševanju čustvenih stisk in težav, ki bi sicer lahko vodile v hujše oblike krize in v samomorilno vedenje,” je povedal Mirt Kavšek. Svetovanje poteka v 18 slovenskih krajih, je dostopno in brezplačno, ljudje zanj ne potrebujejo napotnice.
Poštuvan je dodala, da se ljudje lahko septembra in oktobra priključijo akciji Prekolesarimo svet, s katero s prevoženimi kilometri s kolesom ozaveščajo o preprečevanju samomora. Pridružili se bodo tudi hrvaški akciji 45.000 korakov, kjer bodo prehodili pot od Zagreba do Dobove.
V letu 2024 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 363 oseb, 275 moških in 88 žensk. Samomorilni količnik, ki označuje število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, je bil lani 17,1, kar je podobno kot dolgoletno povprečje. “Če smo v zadnjih 20 letih opazili nekje 30- do 40-odstoten upad samomorilnega količnika, potem lahko rečemo, da trenutno samomorilni količnik stagnira,” je povedala Roškar. So pa v lanskem letu zabeležili upad samomora med moškimi, medtem ko je število samomorov med ženskami naraslo.
Vir: STA
