Živimo v svetu, kjer nam nihče ni pokazal, kako na zdrav način izražati čustva in sprejemati čustvena stanja drugih. Drvimo skozi življenje polno dražljajev in osebnih preizkušenj v smer, da odrastemo in sprejmemo 1001 odgovornost ob tem pa smo kot družba čustveno na stopnji otroka. Otroka, ki, ko je jezen kriči, udarja in zmerja vse okoli sebe. »Pa kaj jočeš, ne joči to je grdo, ne joči, saj bomo tudi mi žalostni« so besede, ki jih je marsikdo slišal kot otrok, ker starši ali okolica ni vedela, kako reagirati, kako podpreti čustveno stanje otroka, ker njih ni nihče podprl in jim sedaj čustveni izbruhi otroka predstavljajo ogromen napor in stisko. Tukaj se potem začne tlačenje čustev in nenadni »nepojasnjeni« čustveni izbruhi. Kako potem pričakovati, da se bo otrok, ki se čustveno sploh ni mogel razviti, kar naenkrat naučil na zdrav način izražati svoja čustva. Ne bo, sploh v najstništvu, ko igrajo hormoni in kup novih izzivov, s katerimi so soočeni mladi.

»Včasih nismo bili takšni« ali »tudi včasih smo se stepli, pa kaj«

Nasilje je vedno bilo prisotno v vseh dobah in mogoče so zaradi bolj stroge vzgoje in strahospoštovanja pretekle generacije delovale bolj »kulturne«, a kaj, ko so te pretekle generacije najstnikov, ki so zdaj že odrasli, na čustvenem nivoju še vedno otroci, ki so postali »odrasli«, ki se prepirajo v trgovinah, zmerjajo na ulici, pišejo po spletu nestrpne komentarje na meji okusnega, izvajajo takšen ali drugačen teror v družini in s svojim ravnanjem vzgajajo nove generacije čustveno nedozorelih, ki v tej novi dobi izražajo čustva še vedno na nasilen način. In seveda je kdo bolj kulturen in čustva pridno potlači vase, se ugrizne v jezik, namesto na šefa in sodelavce, svojo jezo, da na bližnje ali pa je tako kulturen, da jo da kar nase, se potisne v odvisnost, v kozarec vina ali kup sladkarij, se zamoti s prenatrpanim urnikom in zopet ne izrazi svojih čustev na zdrav način. S tem drvi v lasten kolaps, v bolezen ali psihično utrujenost. No, je pa v družbi vsaj bolj kulturen oz. »lepše vzgojen«.

Nove generacije samo zrcalijo stanje družbe, ki pa je od nekdaj bilo takšno. Mogoče samo izraženo na drugačen način, ni bilo posneto s telefoni, pometeno pod preprogo ali enostavno potlačeno zaradi strahu pred posledicami. Nove generacije pa to na široko izražajo in prosto kažejo notranje stanje človeka. In kar glejmo, z odprtimi očmi, prisluhnimo tem grdim besedam, krikom in udarcem. Ne obračajmo se stran, »joj, jaz to ne morem gledati« ker potem, ko bo naš otrok, partner, prijatelj, kdor koli doživel krizo ali izbruh jeze, žalosti, ne bomo znali reagirati, iskali bomo besede in dejanja, da se samo čimprej konča čustveno stanje osebe, namesto, da bi jo podprli, da se izrazi in ozdravi. Zato dobro glejmo in potem poglejmo še vase, v svoje lastne rane in svoja dejanja, ki ranijo druge pa tudi, če jih ranimo na bolj »kulturen način«. 

Komentarji pod objavo posnetega nasilja med najstnicami se glasijo »Kaj bi jo zlasal, prasi** malo.«, »Razbil bi jih, gamad, da so se spravli vsi na eno punco.« So dober primer, da ne pogledamo radi vase.

Potem imamo tu zaskrbljene starše, ki jočejo ob objavi hkrati pa se ob izbruhu jeze lastnega otroka ne znajdejo in ga želijo samo čimprej utišati in poslati v sobo. Ali za kazen ne govorijo z njim. Za kazen se mu čustveno odrečejo, da bo vedel, da je vreden ljubezeni samo če se obnaša »primerno«, če je priden. Rezultat tega pa je velikokrat odrasel upornik ali nesamozavesten odrasel, ki želi vsem ugoditi. 

Kaj pa šole in učitelji? Kje so? Pa saj vsi vemo, kako je biti v šoli in kaj pomenijo besede »toži baba, prpa, ki tožari ipd.« Nekdo zaupa svojo stisko učitelju, ta pa potem to na najbolj neprimeren način izpostavi pred vsemi učenci in ta učenec s stisko jih po šoli še bolj dobi, saj je tožaril. Odnosa med učitelji in učenci ni in zopet nove generacije samo zrcalijo stanje šolskega sistema, ki je napačno zastavljeno že od nekdaj. Učitelji so pred težko nalogo, saj morajo poleg tega, da predajajo znanje, manevrirati med podivjanimi otroci. Ti pa si bolj kot znanje o logaritmih želijo čustvene podpore. Obdobja strahospoštovanja je očitno konec in učitelji ter starši so prisiljeni ustvarjati drugačne vezi z otroci oz. najstniki, jim nuditi namesto preklapljanja med poloma dobiš ljubezen ali odvzamemo ti ljubezen, en sam pol – brezpogojno ljubezen. Kar pa terja drugačen odnos in pogovor ter predvsem čas, ki pa nam ga tako zelo primankuje. Družba je kjer je, otroci so izpostavljeni tehnologiji in drugačnem času, odvzeti jim tega ne gre, vrniti v čas nazaj se nemoremo in mogoče nas bo to prisililo, da izberemo drugačno pot.

Seveda je mnogo staršev, ki so vedno bolj zavedni, so tudi zavedni učitelji in s tem vsebolj zavedni otroci, ki kažejo, da se da. Vsi pa ob tem rastemo in se učimo. Zato ne odvzamimo ljubezen – ne sebi, ne drugim tudi če se z njimi ne strinjamo. Iščimo nove načine povezovanja, pogovora in ustarjanja zdrave družbe.