Center Gibanja je prostor, kjer gibanje ni le trening, temveč del vsakdanjega življenja. Že več kot desetletje se ukvarjajo z gibanjem in ustvarjajo okolje, v katerem ljudje izboljšujejo svoje zdravje, telesno pripravljenost in splošno počutje. Verjamejo, da preobrazba ni le telesna, ampak celostna.
V Centru Gibanja posameznik na enem mestu dobi vse, kar potrebuje za spremembo življenjskega sloga, ki traja. Pridobi pa tudi skupnost, ki se med seboj podpira. Tam nastajajo zgodbe ljudi, ki so ponovno vzpostavili stik s svojim telesom, se razbremenili bolečin, povečali energijo ali zgradili zaupanje vase. Svojo zgodbo z vami tokrat deli Judita, ki dokazuje, da se lahko spremembe začnejo v katerem koli življenjskem obdobju.
Morala sem se ustaviti in si priznati, da tako ne gre več naprej
»Nikoli si nisem mislila, da bom v tem delu življenja pisala zgodbo o spremembi. A pride trenutek, ko se moraš ustaviti in se vprašati, kako želiš živeti naprej. Po enem od življenjskih prelomov sem prvič zares začutila, da imam izbiro. Lahko ostanem ujeta v utrujenosti, omejitvah in strahu. Ali pa naredim korak zase. Takrat sem se odločila, da poskusim.
Bilo je veliko čustev, dvomov in vprašanj. A zelo hitro sem ugotovila, da v procesu nisem sama. Vse je bilo iz strani trenerjev razloženo, prilagojeno in podprto s strokovnostjo ter razumevanjem. Treningi niso postali pritisk, ampak nekaj, kar mi je postopoma začelo vračati občutek lahkotnosti, moči in zaupanja vase.
Spremembe so se dogajale postopno. Brez ekstremov, brez prepovedi. Prehrana se je prilagodila tako, da je podpirala vsakdan, gibanje je postalo del rutine, celoten proces pa sistem, ne občasni poskus. Največja razlika pa se je zgodila v glavi.«
Danes nase ne gledam več kot na problem, ki ga je treba popraviti
»Končno spoštujem svoje telo, ga poslušam in z njim sodelujem. Počutim se bolj mirno, bolj stabilno in bolj samozavestno.
Zdaj moj vsakdan spremlja več notranjega miru, energije in občutka, da ponovno živim v stiku s seboj. Hvaležna sem za okolje, kjer sem bila sprejeta takšna, kot sem, in za ekipo, ki mi je stala ob strani tudi takrat, ko sama vase nisem bila povsem prepričana.
Ko pogledam nazaj, vem, da se tja ne želim več vrniti. Zdaj vem, kako je, ko izbereš sebe.«
Včasih nas zgodbe drugih nežno opomnijo nase
Če se ob Juditini zgodbi v tebi kaj premakne, to ni naključje. Včasih zgodbe drugih samo nežno odprejo vrata v razmislek, da bi lahko tudi zase naredili nekaj drugače.
