Na okrogli mizi v Slovenskem etnografskem muzeju so strokovnjaki opozorili, da pomanjkanje zelenih površin v mestih zmanjšuje življenjski prostor za rastline in živali ter otežuje naravne ekosistemske procese.
Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora (IPoP) je poudarila, da so urbana okolja, kjer prevladuje beton, zato izrazito občutljiva na podnebne spremembe, saj zmanjkuje površin, ki bi lahko uravnavale temperaturo in zadrževale vodo.
Evropska unija je leta 2024 sprejela uredbo o obnovi narave, ki države članice zavezuje k bolj usklajenemu varstvu narave. Slovenija, kot je izpostavila Simoneti, sicer že ima veliko zaščitenih območij, a to ni dovolj. “Pomembno je strateško načrtovanje zelenih površin, ki vključuje tako velike kot majhne ukrepe. Majhni ukrepi, kot so žive meje, so lahko v mestih izjemno učinkoviti, saj predstavljajo majhne ekosisteme, ki prispevajo k biotski pestrosti in blaženju podnebnih sprememb,” je poudarila.
Miha Humar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je izpostavil, da je lesena gradnja okoljsko sprejemljivejša od klasične gradnje, saj ima stavba iz lesa trikrat nižji ogljični odtis. Vendar pa podnebne spremembe vplivajo tudi na kakovost lesa, ki postaja bolj dovzeten za invazivne vrste, kot so termiti, ki že povzročajo škodo ponekod na Primorskem. “Če bi se termiti razširili še v Ljubljano, kjer so zime vse milejše, bi lahko povzročili resno škodo,” je opozoril. Po njegovih besedah sta za uspešno rabo lesa ključnega pomena pravočasno ukrepanje in ozaveščanje javnosti.
Gradnja je eden največjih povzročiteljev emisij toplogrednih plinov ne le zaradi samega gradbenega procesa, temveč tudi zaradi pridobivanja in transporta surovin, pa je dejala Maruša Zorec z ljubljanske fakultete za arhitekturo. “Ta proces je treba čim prej ustaviti,” je dejala. Prenova obstoječih objektov bi morala imeti prednost pred novogradnjo, še posebej, če ta vključuje materiale, uvožene iz tujih okolij. Kritična je bila tudi do svoje stroke. “Arhitekti biodiverziteto in naravo še vedno premalo vključujemo v svoje načrte, čeprav bi morali biti te rešitve integralni del urbanističnega načrtovanja,” je izpostavila.
Zelene površine po besedah Rozalije Cvejić z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes zadostujejo številnim funkcijam, od povezovanja mestnih ekosistemov in zagotavljanja koridorjev za selitvene živalske vrste, ki prečkajo urbana območja, do zagotavljanja prostora za pridelavo hrane. Ob tem je izpostavila tudi pozitiven učinek urbanega vrtnarjenje, ki pomembno prispeva k samooskrbi s hrano. Hkrati pa zelene površine po njenih besedah pomembno vplivajo tudi na fizično in psihično zdravje prebivalcev.
Peter Simonič z ljubljanske filozofske fakultete je opozoril na razlike med mestom in podeželjem. “V mestih naravo pogosto dojemamo le kot estetski element, medtem ko je na podeželju še vedno življenjska nujnost,” je dejal. Govorci so se strinjali, da morajo imeti zelene površine v mestih visoko ekološko vrednost, ob tem pa opozorili, da njihovo zanemarjanje lahko vodi v degradacijo in visoke stroške obnove.
Zaključili so, da je v načrtovanje zelenih površin ključno vključiti prebivalce, saj distanca med strokovnjaki in skupnostjo lahko izniči še tako dobro zasnovano politiko.
Vir: STA
