Velenje je res mesto s srcem, ampak to srce je danes le na oglasnem panoju.
Mesto duhov je mesto brez duha s katerim raste – mesto brez duhovne vizije, ki slepo sledi »tujim« standardom. Velenje je zrastlo z unikatno zgodbo in tako bi tudi moralo nadaljevati. Trenutno se ponašamo kot bruseljska enklava – mesto v katerem politika gradi »umetno« fasado. Občani se z njo radi tolažimo, v resnici pa nihče zares ne ve kam gremo. Ustvarja se nekakšen mali svet za izbrane. Izbrane, ki so v nekem delu odstavljeni od svoje vizije in posledično tudi od vizije mesta. Ko je govora o viziji, verjamem, da je človeštvo prišlo do točke, ko zmore imeti eno skupno – in to je enost. Začnemo lahko pri sebi, začnemo lahko v Velenju.
