Korošec je pojasnil, da je epilepsija kronično stanje s trajno nagnjenostjo k ponavljanju epileptičnih napadov. “Gre za nenormalno sinhrono proženje možganskih celic, ki so podlaga epileptičnim napadom, vzroki so pa lahko zelo različni,” je dejal.
Gre za eno najpogostejših nevroloških bolezni, ki je najpogostejša v otroški in mladostniški dobi ter v starosti, predvsem po 65. letu. Med vzroki pri starostnikih so lahko okvare možganov zaradi možganske kapi, demence ali tumorjev, pri otrocih pa gre lahko za prirojene spremembe možganov, zaplete pri porodu, okužbe v poporodnem obdobju ali genetske vzroke.
Na epilepsijo posumijo ob motnjah zavesti, ključen pa je opis dogodka oziroma informacija, kako je bil bolnik videti v času napada. V urgentni ambulanti nato opravijo računalniško tomografijo, kasneje pa tudi magnetno resonanco, ki podrobneje prikaže strukturo možganov in morebitne okvare. Z elektroencefalografijo (EEG) pa opazijo morebitna odstopanja električne možganske aktivnosti.
Kadar pa se izguba zavesti zgodi brez očividcev, o epilepsiji lahko sklepajo samo posredno z znaki, ki kažejo na epileptični napad. To so med drugim ugriz v jezik, višja vrednost mišičnih encimov in pri nekadilcih višja vrednost levkocitov.
Korošec je v spletnem pogovoru pojasnil, da se epilepsija po prvem epileptičnem napadu načeloma ne zdravi, če ostale preiskave pokažejo normalne vrednosti. “Po klinični definiciji naj bi epilepsija predstavljala vsaj dva epileptična napada v obdobju petih let,” je dodal. Če pa vsaj ena od preiskav pokaže za epilepsijo značilne spremembe pa je že en napad znak, da gre verjetno za to bolezen.
“V tem primeru svetujemo protiepileptično zdravilo, ki zmanjšuje tveganje za ponovitev napada,” je dejal Korošec. Ob tem je opozoril, da z zdravili lahko zdravijo okoli tri četrtine bolnikov, četrtina pa je na zdravila odporna. Pri slednjih preverijo možnost kirurškega zdravljenja, če to ni mogoče, pa lajšajo število in težo napadov s t. i. paliativno metodo zdravljenja.
Kirurško zdravljenje trenutno opravljajo le v tujini, upajo pa, da bo določene primere epilepsij sčasoma možno operirati tudi v Sloveniji.
Ob vsakem napadu ni treba takoj klicati reševalne službe, sploh če ta poteka kot običajno, svetuje Korošec. Ob napadu je treba bolnika ustrezno zavarovati, ga namestiti v stabilen bočni položaj, sprostiti dihalne poti in mu pod glavo namestiti blazino. Ob bolniku je treba ostati tudi, ko se prebuja, preprečiti morebitne poškodbe ali tavanje po stanovanju, potem pa ga pomiriti in mu povedati, da je imel napad.
Epilepsija lahko predstavlja dvojno tveganje za zmanjšano sposobnost za vožnjo. A bolnik lahko vozi avto, če je spontanega epileptičnega napada minilo vsaj leto dni. Če pa napad izzovejo jasno prepoznavni sprožilci, pa velja izogibanje sprožilcem in vožnji vsaj pol leta po napadu.
Sprožilci napada so med drugim nejemanje zdravil, nenaspanost, utrujenost, stres, različne bolezni, ki oslabijo telo in nekatera zdravila, je naštel Korošec.
Psihologinja Lea Dvoršak je dejala, da je za bolnike izjemno pomembna tudi podpora svojcev, ki pa se morajo izobraziti o bolezni, njenih oblikah, možnih sprožilcih in ukrepanju ob napadu.
Po njenih besedah so zelo dragocene tudi skupine za samopomoč. V njih se bolnik seznanijo z izzivi, stiskami in čustvi drugih, ter se zaradi tega počutijo manj osamljene v svoji stiski. V skupinah o bolezni lahko govorijo zelo odkrito, krepijo socialne veščine in izmenjujejo informacije.
Anita Pečnik, ki so ji epilepsijo odkrili pri 12-ih letih, pa je dodala, da življenje z epilepsijo zahteva nekatere prilagoditve, sploh pri mobilnosti. Pri načrtovanju družine pa se je obrnila na nevrologa, s katerim sta že ob načrtovanju nosečnosti zmanjšala odmerke zdravila in povečala vnos folne kisline.
V Sloveniji naj bi bilo okoli 15.000 bolnikov z epilepsijo, vsako leto pa na novo zboli približno 1000 ljudi.
Spletni pogovor z naslovom Živeti z epilepsijo je pripravil STAklub v sodelovanju z Društvom Liga proti epilepsiji Slovenije.
Vir: STA