Skozi vrata Mestne knjižnjice Velenje sem vstopil 2 minuti po napovedanem dogodku. Popoln mir, pravo knjižnjično vzdušje, a le malo se nas tja zateka, sem pomislil. Nisem vedel kaj pričakovati. Za pultom sem zagledal tri gospe, ki so me prijazno, s takojšnjim predvidevanjem, da se želim udeležiti zvočne kopeli, pospremile v srce knjižnjice, na kraj dogodka.
Gong se je veličastno bleščal v soju sveč, ki so ga obkrožale. Poleg je stala prijetna starejša gospa, oblečena v belo. Name se ni ozirala, le opravljala je svoj uvodni govor, ki sem ga jaz – prvak v zamujanju, na žalost, večino že izpustil. Udeležba me je pozitivno presenetila, približno petnajst jih je ležalo na tleh v prijetno mračnem predelu knjižnjice. Čisto mirni, čisto tihi, do vratu pokriti z odejico, ki so si jo prinesli od doma. Jaz korenjak, seveda s sabo nisem imel ničesar, razen torbe s fotografsko opremo in niti na misel mi ni prišlo, da bi jo potegnil na plano ob tako prijetnem vzdušju. Hitro sem spravil s sebe vse odvečno, v prvi očem viden kot, zagrabil blazino in vzglavnik, ki sta bila na voljo udeležencem in se potihoma odpravil med ležečo množico, da bi zasedel prosto mesto.
Ko sem se prijetno namestil, sem odprl oči in se zazrl v strop. Prva misel, ki ni trajala dolgo, preden je gong oddal svoj prvi zvočni val, je bila: "Ne morem verjet, da pravkar ležim na tleh v knjižnjici…".
Kot povprečni zahodnjak, ki se bori s tokom tega hitrega življenja, sem pričakoval težave s sproščanjem, a zvočna kopel je v trenutku pokrbela, da sem užival le sedanjik. Občutek efekta zvočnih vibracij je bil neprecenljiv in hkrati neopisljiv. Zvoke sem čutil potovati skozi celotno telo, zlil sem se s tlemi, na zunanje dejavnike in novo prihajajoče misli, se nisem oziral, le dovolil sem jim, naj so in naj odpotujejo mimo, brez ene same čustvene reakcije. Koncentriral sem se le na konstanto uravnovešenega dihanja. Počutil sem se kot, da je moje telo izposojeno in kot, da smo veliko več od tega kar mislimo, da smo. Počutil sem se mogočnega in nekako povezanega z ostalimi, kajti samemu mi takšnega stanja nikoli ni uspelo doseči z meditacijo, to skupinsko seanso pa sem izkušal prvič. Resnično, tako preprosto, brez napora in ravno to, kar sem potreboval. Ura je minila, kot nič. Domov sem se odpravil drugačen… Ali izkušnjo priporočam? Nedvomno.
"Ključ do čiste sreče, h kateri toliko stremimo, leži v spremembi perspektive, kje jo iskati."