Zima v planinah še vztraja in sneg še na debelo prekriva njihove vrhove. Tako sta Grega in Drejc, ko sta kondicirala v Kebrovi luknji, opazila, da je še čisto suha. V njo še ne dere voda, ampak kljub temu je Rov novega upanja zelo blaten. Tam nas še čaka kakšna akcija, da poglobimo jamo. Zvečer sva pa s Simonom šla pogledat jamo, ki jo je našel med tednom. Simon se je lotil pregledovanja Loma. To je hrib, ki se dviga nad Topolšico in tam je naš klub v zgodovini že registriral kar nekaj jam. Domačini pravijo, da je ta hrib čisto votel in da se nekje notri v sredini skriva jezero. Čeprav se je hrib že dodobra pregledal, je Simon rekel, da Lom še ni rekel zadnje. In tako je že kar nekajkrat šel hoditi po hribu in sedaj je našel jamo. Sicer ni velika, je pa nova na Lomu.
Tako sva se dobila zvečer in se spustila v grapo. Na začetku grape so smeti. Ko sem šel mimo, sem razmišljal, kako zanimivo je, da vse, kar ni dosegljivo ljudem, morajo nametati notri smeti in skale. Ko sva premagala začetni del, sva se spuščala v ozki grapi med veliko podrtimi drevesi. Snega je še vedno bilo med vejami, kar je poskrbelo, da si se s težavo prebijal navzdol. Ko si stopil v neki del, ti je nogo požrlo do kolen in te prekucnilo naprej na nos. Po nekaj metrih komedijskega spuščanja sem videl, da Simon že stoji pred vhodom.
Jama je zaradi svoje lege lahko v 2. svetovni vojni nudila dobro skrivališče partizanom. Vhod se odpira ob robu grape in je solidno velika razpoka. Najprej sem šel v izvidnico in videl, da ima zadosti metrov, zato sva se takoj lotila merjenja. V jami je zaradi snega, ki se je začel taliti, teklo iz vsake špranje, kar je oteževalo pisanje v zvezek. Najprej sva zlezla v poševno razpoko in po 3,5 metrih prišla do 2-metrskega brezna. Če si pogledal naravnost, si videl, kako v jamo priteka voda, ki je povzročila, da se je stena obložila s sigo. Nato, ko prosto preplezaš to 2-metrsko brezno, se jama obrne nazaj proti vhodu, kjer premagaš še manjšo stopnjo in prideš v majhno kamrico. Tudi tu je bila stena, po kateri je pritekala voda, lepo obložena s sigo. Nadaljevanje je preprečeval velik zamašek iz peska. Po tleh je bilo nekaj živalskih kosti. Se pa je videlo po nekaterih luknjah okrog na stenah, da se občasno tu zabije pretok vode in nato se počasi vrtinči in v stenah pušča lepe okrogle male luknje. Malo sva še se razgledala, ampak bila sva mokra kot miši in tudi mraz je s temo prišel. Namerila sva 12 metrov z globino 7 metrov.
Tako je Simon poskrbel, da se je na Lomu spet registrirala nova jama. Pravi pa še vedno: »Lom še ni rekel zadnje«.
Še več zanimivih zapisov najdete TUKAJ.
