Brajica je napisana z reliefnim tiskom oziroma izbočenimi pikami, ki jih slepi otipajo z blazinicami prstov. Uporablja se tako v tiskani obliki kot tudi v digitalnem okolju s pomočjo brajevih vrstic in računalniških vmesnikov, piše na spletni strani registra nesnovne dediščine.
Slovenska brajica je prilagojena slovenskemu jeziku, uporablja pa se zlasti na območju RS in med Slovenci v zamejstvu. Slepi in slabovidni jo uporabljajo vsakodnevno, med drugim pri šolskem delu, v osebni in javni komunikaciji ter pri dostopu do informacij v različnih oblikah. Od leta 2008 je v rabi tudi v pravnih postopkih.
Formalno poučevanje brajice poteka v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (Center IRIS) ter neformalno v okviru lokalnih medobčinskih društev slepih in slabovidnih ter v okviru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Znanje posredujejo strokovnjaki, kot so tiflopedagogi, in usposobljeni učitelji.
“Slovenska brajica je več kot pisava – je ključ do znanja, samostojnosti in ustvarjalnosti slepih in slabovidnih. Vpis v register je priznanje dolgoletnemu prizadevanju strokovnjakov, tiflopedagogov in uporabnikov, ki so s svojim delom zagotovili, da brajica ostaja živa in prilagojena sodobnim potrebam ter hkrati zaveza, da bomo skrbeli za njen razvoj tudi v prihodnje,” je ob vpisu poudarila ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Kot še piše na spletni strani registra, v okviru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije delujeta tudi Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne ter Tiskarna slepih in slabovidnih Franceta Petriča z dostopom do tiskanih in digitalnih vsebin. V tiskarni nastajajo učbeniki, revije, koledarji in knjige v brajevi pisavi, z brajevo vrstico in računalniškimi vmesniki pa lahko uporabniki berejo tudi besedila v elektronski obliki.
Za ohranjanje in razvoj slovenske brajice skrbi tudi komisija za slovensko brajico znotraj Centra IRIS, ki redno posodablja standarde ter razvija nove materiale in pripomočke.
Brajico je leta 1824 izumil slepi francoski učitelj Louis Braille. V Sloveniji se je pojavila leta 1918 predvsem zaradi posledic prve svetovne vojne, ko so številni vojaki ostali brez vida. Učiteljica Minka Skaberne (1882-1965), ki velja za eno prvih tiflopedagoginj v Sloveniji, je leta 1911 opravila tečaj za slepe na Dunaju. Ko je leta 1917 odšla v zavod za slepe v Gradcu, kjer je obiskala oslepele slovenske vojake, si je ogledala tudi tamkajšnjo Braillovo knjižnico. Po koncu prve svetovne vojne je organizirala tečaj za pisanje in branje Braillove pisave, na katerega se je prijavilo sto prostovoljk, ki so po tečaju začele prepisovati dela slovenskih pisateljev.
Za razvoj slovenske brajice je pomemben tudi učitelj in tiflopedagog Josip Kobal (1882-1964), ki je sestavil prvi slovenski abecednik za slepe, ki so ga potrdili leta 1923. Vanj je vključil znake s strešico in tako izpopolnil brajico v slovenskem jeziku.
Prvi zavod za slepe na Slovenskem so ustanovili leta 1919, pred tem pa so se slovenski slepi učenci šolali v zavodih izven slovenskega prostora. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je lastno brajevo tiskarno ustanovila leta 1953. Leta 1974 je bil sprejet tudi prvi standard slovenske brajice, ki je bil pozneje posodobljen, da bi zagotovil večjo natančnost in uporabnost.
Vir: STA
