Najnižja nabavna cena pri tem skoraj nikoli ni dovolj dober kriterij. Podobno velja za nasprotni pristop, pri katerem se vsaka komponenta izbere z največjo možno rezervo, ne glede na dejanske pogoje uporabe.
Dobro načrtovani telekomunikacijski sistemi morajo doseči zahtevano zmogljivost in zanesljivost, hkrati pa ostati racionalni z vidika investicije, montaže, vzdrževanja in prihodnjih nadgradenj. Ključno vprašanje zato ni, katera komponenta je najcenejša ali tehnično najzmogljivejša, ampak katera rešitev ima smisel skozi celotno življenjsko dobo omrežja.
Začetna cena je samo en del stroška omrežja
Pri infrastrukturnih projektih je koristno ločiti med začetnimi investicijskimi stroški in stroški, ki nastajajo skozi uporabo sistema.
V investicijo sodijo material, oprema, montaža, zemeljska dela, transport, meritve in zagon. Kasneje pa se pojavijo še vzdrževanje, servisni posegi, poraba energije pri aktivni opremi, zamenjave komponent ter stroški prihodnjih razširitev.
Prav zato se pri resnejšem vrednotenju uporablja koncept celotnega stroška lastništva oziroma TCO. Cilj ni izbrati najcenejšega posameznega elementa, ampak kombinacijo opreme in izvedbe, ki skozi predvideno življenjsko obdobje ustvari razumen skupni strošek.
To je še posebej pomembno pri pasivni infrastrukturi. Cevi, jaški, optični kabli in zunanje omare imajo lahko dolgo življenjsko dobo, poseg vanje pa pogosto zahteva bistveno več dela kot sama zamenjava posamezne komponente.
Varčevanje pri elementu, ki je pozneje težko dostopen, je zato treba ocenjevati drugače kot pri opremi, ki jo je mogoče enostavno zamenjati.
1. Rezervo je treba načrtovati tam, kjer jo bo drago dodati pozneje
Ena najpogostejših dilem pri projektiranju je količina rezervne kapacitete.
Če je cevna kanalizacija že odprta, je dodajanje dodatne poti ali mikrocevi praviloma bistveno manj zahtevno kot ponovno odpiranje trase nekaj let pozneje. Podobno velja za dimenzioniranje jaška ali zunanje omare.
To pa ne pomeni, da mora biti vsak element predimenzioniran.
Pri načrtovanju rezerv je smiselno oceniti predvsem:
- realno pričakovano rast števila priključkov,
- možnost novih uporabnikov ali storitev,
- razpoložljivost obstoječih kanalov,
- strošek kasnejšega gradbenega posega,
- zahtevnost zamenjave ali povečanja kapacitete.
Če je prihodnja širitev verjetna, je lahko dodatna cev ali prost mikrokanal zelo racionalna investicija. Če za širitev ni realnega scenarija, velika rezerva samo poveča začetno investicijo.
Dobra praksa je zato projektiranje na podlagi pričakovane rasti, ne na podlagi največjega teoretičnega scenarija.
2. Ne plačujte za stopnjo zaščite, ki je lokacija ne potrebuje
Pri zunanji opremi so razredi mehanske zaščite, tesnosti, klimatsko upravljanje in konstrukcijska robustnost pomembni parametri. Vendar mora njihova izbira izhajati iz dejanskega okolja.
Zunanja omara ob prometni površini ima drugačne zahteve kot oprema v nadzorovanem tehničnem prostoru. Lokacija z aktivno opremo in večjo toplotno disipacijo ima drugačne potrebe kot omara s pretežno pasivnimi elementi.
Primer je telekomunikacijska omarica iz ponudbe FMC Telco s kapaciteto 30U, zaščito IP54 in mehansko zaščito IK10. Konstrukcija omogoča tudi dodatno prezračevanje, ogrevanje in izolacijo.
Pomembna beseda pri tem je »omogoča«. Če določena lokacija ne potrebuje grelnega sklopa ali dodatne izolacije, ni razloga, da se vsaka omara v projektu avtomatično opremi enako. Smisel modularne infrastrukture je prav v tem, da se konfiguracija prilagodi dejanskim pogojem.
Predimenzioniranje klimatskega upravljanja lahko poveča nabavno ceno, porabo energije in število komponent, ki zahtevajo vzdrževanje.
3. Pri podzemni infrastrukturi šteje tudi možnost sanacije
Najnižja cena nove cevi ali kanala ni nujno najpomembnejši stroškovni dejavnik. Veliko pomembnejše je vprašanje, kaj se zgodi ob poškodbi že zgrajene infrastrukture.
Pri klasični zamenjavi zaščitne cevi, skozi katero že poteka kabel, lahko sanacija pomeni večji gradbeni in telekomunikacijski poseg. Kadar pogoji to dopuščajo, lahko razcepne cevi omogočijo namestitev zaščite okoli obstoječega voda brez uvajanja kabla skozi celotno novo cev.
Takšna rešitev pokaže pomembno načelo ekonomike infrastrukture: ni pomembna samo cena izdelka, ampak tudi količina dela, ki ga njegova uporaba povzroči ali prihrani.
Enaka logika velja pri izbiri spojk, zaključnih čepov, mikrocevnih sistemov in kabelskih jaškov. Komponenta z nekoliko višjo nabavno ceno je lahko dolgoročno cenejša, če omogoča hitrejšo montažo ali zmanjšuje verjetnost ponovnega posega.
Največji prihranki pogosto niso pri materialu
V telekomunikacijskih projektih je pogosto veliko pozornosti namenjene razlikam v ceni posameznih kosov opreme. Toda strošek materiala je samo del celotnega projekta.
Pri podzemnem omrežju lahko zemeljska dela, prometne zapore, strojna mehanizacija in montaža predstavljajo velik del izvedbenega napora. Pri aktivnih lokacijah lahko pomemben strošek predstavljajo električna energija, hlajenje in servis.
Zato nekaj odstotkov nižja cena komponente ne pomeni nujno primerljivega zmanjšanja skupnega stroška projekta.
Še večji problem nastane, kadar poceni komponenta povzroči dodatne obiske ekip na terenu.
En sam dodaten poseg lahko vključuje:
- prihod monterjev,
- uporabo specialnega orodja,
- ponovno odpiranje trase ali jaška,
- začasno prekinitev dela omrežja,
- meritve in ponovno dokumentiranje.
Pri takih primerih postane razlika v začetni ceni materiala hitro nepomembna.
Standardizacija lahko zmanjša stroške brez tehničnega kompromisa
Eden učinkovitejših načinov obvladovanja stroškov je omejevanje nepotrebnega števila različnih komponent.
Če projekt uporablja veliko različnih tipov spojk, cevi, omar, konektorjev in dodatne opreme, se povečajo zahteve za skladiščenje, nabavo in montažo. Monterji morajo poznati več sistemov, na zalogi pa je treba imeti več različnih rezervnih delov.
Standardizacija ne pomeni, da je treba vse lokacije izvesti popolnoma enako. Pomeni, da se oblikuje omejeno število preverjenih konfiguracij za tipične primere.
Projekt lahko na primer določi standardno konfiguracijo za:
- manjšo pasivno lokacijo,
- aktivno zunanjo lokacijo,
- glavno distribucijsko točko,
- priključni del dostopovnega omrežja.
Odstopanje od standardne konfiguracije je potem smiselno samo takrat, ko ga zahtevajo tehnični pogoji.
Tak pristop olajša načrtovanje, nabavo in vzdrževanje ter zmanjša tveganje napačne izbire komponent na terenu.
FMC Telco pri svoji ponudbi infrastrukturnih rešitev združuje različne tipe cevi, mikrocevi, optičnih kablov, spojnih elementov, jaškov in omar, kar omogoča sestavljanje rešitev glede na dejansko konfiguracijo omrežja, ne samo posamezen izdelek.
Poceni oprema postane draga, ko povzroči omejitev pri nadgradnji
Druga pogosta napaka je optimizacija projekta izključno za trenutne potrebe.
To je lahko smiselno pri opremi z zelo kratkim življenjskim ciklom. Pri pasivni infrastrukturi pa se lahko zahteve spremenijo veliko prej, kot je treba fizične elemente zamenjati zaradi obrabe.
Mikrocevni sistemi so dober primer. Več prostih poti omogoča, da se kabelska kapaciteta pozneje poveča z vpihovanjem dodatnih kablov, namesto da se gradi nova trasa.
Podobno je pri omarah. Nekaj prostih enot v 19-palčnem sistemu je lahko zelo uporabnih, če obstaja realna možnost dodajanja aktivne ali pasivne opreme. Prevelika omara brez utemeljitve pa po drugi strani pomeni večji začetni strošek in zavzame več prostora.
Ravnotežje je zato v razumevanju verjetnih prihodnjih potreb.
Tehnično vprašanje ne bi smelo biti samo »koliko kapacitete potrebujemo danes?«, ampak tudi »kaj je najverjetnejša naslednja nadgradnja in koliko bi nas stala, če zanjo danes ne pripravimo ničesar?«
TCO mora vključevati tudi montažo in vzdrževanje
Pri primerjavi dveh rešitev je priporočljivo pripraviti vsaj poenostavljen izračun stroška skozi življenjski cikel.
Ni treba, da gre vedno za zapleten finančni model. Že osnovna primerjava lahko vključuje:
- začetno ceno komponent,
- strošek montaže,
- pričakovano število servisnih posegov,
- strošek energije,
- razpoložljivost rezervnih delov,
- strošek predvidene nadgradnje.
Pri aktivni opremi se lahko pomemben del razlike pokaže v porabi energije in hlajenju. Pri pasivni infrastrukturi pa so običajno pomembnejši dostopnost, trajnost in stroški ponovnega gradbenega posega.
Takšen pristop preprečuje dve skrajnosti: izbiro najcenejšega izdelka samo zaradi nabavne cene in izbiro tehnično najzmogljivejše konfiguracije brez ekonomske utemeljitve.
Kako prepoznati racionalno zasnovano omrežje?
Racionalno omrežje ni tisto, pri katerem je bila odstranjena vsaka možna rezerva. Prav tako ni tisto, pri katerem je bila vsaka komponenta izbrana v najvišjem razpoložljivem razredu.
Dober projekt ima jasno razlago za pomembnejše tehnične odločitve.
Če je uporabljena večja omara, mora obstajati razlog za dodatno kapaciteto. Če je predvidena rezervna cev, mora obstajati smiseln scenarij prihodnje uporabe. Če je izbran višji razred zaščite, mora biti povezan z okoljskimi ali mehanskimi pogoji lokacije.
Enako velja za varčevanje. Če se določena funkcija odstrani iz specifikacije, mora biti jasno, da njena odsotnost ne povečuje nesprejemljivo tveganja ali stroška poznejšega posega.
Takšno odločanje zahteva sodelovanje projektanta, izvajalca, upravljavca in dobavitelja opreme. Vsak od njih namreč vidi drug del življenjskega cikla omrežja.
Tehnično pravilno še ne pomeni ekonomsko optimalno
Pri načrtovanju omrežja obstaja veliko tehnično pravilnih rešitev. Projektantska vrednost se pokaže v izbiri tiste, ki zahtevano funkcionalnost doseže brez nepotrebnega stroška in brez ustvarjanja dragih težav v prihodnosti.
Največja napaka je zato odločanje samo na podlagi cene posameznega izdelka.
Pri elementih, ki jih je težko zamenjati, je smiselno vlagati v zanesljivost, dostopnost in premišljeno rezervo. Pri dodatkih in funkcijah, ki jih lokacija ne potrebuje, pa predimenzioniranje nima posebne vrednosti.
Dobri telekomunikacijski sistemi niso niti najdražji niti najcenejši. So tisti, pri katerih so investicija, tehnična tveganja, vzdrževanje in prihodnja rast obravnavani kot del istega projekta.
Pravo ravnotežje se zato začne z vprašanjem, koliko bo določena odločitev stala danes, in konča z vprašanjem, koliko lahko ista odločitev stane čez pet ali deset let.
