Kultura je v zadnjih dveh letih prejela etiketo zajedalca državnega proračuna, hkrati pa so jo vladni ukrepi dodobra poteptali. Sofinanciranje kulture po novem postaja, tako rečeno, del ožjih krogov in krogov molčečih. Ni skrivnost, da so mnogi žrtvovali svoje službe, ko so v svojih barvah odgovarjali in opozarjali na zaničevalen odnos trenutne vlade do omenjenega področja. Eden znanih projektov tega časa je razstava avtorja Jerneja Čamplja, t.i. MI SMO KULTURA, kateri je celo uspelo zakrožiti širom države.
Projekt so podprli tudi na velenjski občini, kjer so v avli objekta nedavno nazaj izobesili portrete delavcev kulture, kot neposreden odgovor na odnos države do kulture in njenih ustvarjalcev. Mestna občina Velenje je prejšnji teden celo prvič razglasila kulturnika leta. Kot smo tudi z včerajšnjim obiskom Pogovora o kulturi v Galeriji Velenje, ki ga je vodila Andreja Katič z dvema domačima ustvarjalkama, lahko prepoznali – ni skrivnost, da se levi trudijo pokrpati to luknjo. Seveda, nas vsa politika v tem času obsuva s predvolilnimi pralinami za izbiro prave strani, a potrebno si je naliti čistega vina, danes smo na veliki prelomnici, ko se odločamo o tem, kakšno prihodnost kot družba želimo živeti in ne s kom simpatiziramo, po drugi strani pa smo dolga leta bili deležni le “kruha in iger”, zato nam danes pogled na prelomno izbiro megli preteklost političnega delovanja, (samo)razdvojenost ali celo politična odsotnost. To me daje v položaj, ko se vprašam, ali je za kreacijo nove družbe pomembna le postopna naravnanost posameznika, ali pa je naslednji panični volilni listek, res tista prava rešitev. Mogoče pa gre eno z drugim… čas bo prinesel odgovore, vseeno pa menim, da je odgovornost vsakega državljana, na dan volitev, stopiti na volišče. Menim pa tudi, da je vsaka pozornost in priložnost, ki se v tem času nameni kulturi, izjemno dobrodošla. Namreč, Mestna občina Velenje je včeraj na svoji spletni strani objavila Osnutek Lokalnega programa kulture 2022–2028. Program bogato zajema mnoga področja in občani lahko na vsebino osnutka podajo tudi svoje pripombe. Na kazalu sem se nahitro ozrl pod rubriko Mediji, saj gre za izjemno močno področje, pod katerim navajajo, da želijo ob sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi mediji, vzgajati senzibilno in kritično občinstvo. Sam podpiram koncept vzpostavitve zdrave kritike oz. povratne informacije ljudstva, ki bi v večji meri pripomogla k političnim odločitvam (predvsem z naravo in človekom v mislih) in upam, da smo ga na dolgi rok resnično zmožni vzpostaviti.
Če še za konec stopim korak globlje v kulturo. Osebno ne vidim, da jo država s svojim trenutnim odnosom želi ugasniti, temveč jo zgolj transformirati v novo politično-manipulativno sredstvo. Kultura je ogromen del družbe, ki ni umrljiv, bolj je vprašljivo to, s kakšno oz. v kakšni kulturi bomo kot družba živeli. Kultura je tako velik del posameznika, da v tem primeru govorimo že o sami prestrukturi človeške zavesti. Mogoče pa bo v tem obdobju, ravno ta “odvzem vrednot” kulturi kot taki, ki jo danes poznamo, doprinesel nove smernice, nov vzpon in pomen. Lahko bi celo rekli, da mora kultura rešiti samo sebe, brez politične borbe, temveč s prilagoditvijo v času in (samo)iskreno kreativnostjo posameznika. Vse ostale misli, ponižno prepuščam vam.
Avtor: Ervin Škotnik
Foto: Včerajšnji Pogovor o kulturi v Galeriji Velenje
