Jamarji Šaleškega jamarskega kluba Podlasica so se v torek, 10. septembra, podali v družbo osnovnošolcev OŠ Karla Destovnika Kajuha.
Po druženju so jamarji dejali: "Če sodimo po navdušenju nad plazenjem skozi našo malo kartonasto jamo, se za prihodnost jamarstva na šoštanjskem območju ni bati."
Kako je potekalo njihovo druženje pa si lahko preberete spodaj, kjer objavljamo zapis jamarjev.
»A kdo ve, kaj je to na sliki?«
»Jamaaaaaaaa!«
»A je kdo od vas že bil kdaj v jami?«
»Moj ati dela v jami!«
»In moj!«
»In moj!«
»Že, že, ampak ta jama na sliki je malo drugačna kot velenjski premogovnik. Tu notri so kapniki in zavese in velike dvorane in slapovi in vse je naravno in zelo staro. Ali veste, ali je kaj živali v takih kraških jamah?«
»Jaaaa, netopirji!«
»Vampirji!«
»Zlate ribice!«
»Človeške ribice!«
»Zombiji!«
»Kako se pa reče temu človeku, ki ga vidimo tu na sliki in je v jami?«
»Jamski pustolovec!«
Čestitamo, najbolj pravilen (in posrečen!) odgovor!
»Ali v jami sije sonce?«
»Neeeee!«
»Kaj pa luna?«
»Neeeeeee!«
»A bi vi šli v jamo?«
»Jaaaaaaaa!«
In smo šli!
Najprej smo občudovali jamskega pustolovca Tilna, ki hodi v sedmi razred in zna odlično plezati po vrvi ter se po njej spuščati. Ta dan si je prislužil aplavz petstotih malih rok šoštanjskih osnovnošolcev, ki hodijo v prvi, drugi in tretji razred, saj je kar šestindvajsetim skupinam pokazal, kako obiskujemo navpične jame ali brezna.
Nato smo ugotovili, da brez luči v podzemlje nima smisla hoditi. Opremili smo se z naglavnimi svetilkami in skozi kartonast labirint prispeli do bivaka v jami. Na poti smo srečali veliiiiko jamskih pustolovcev, poleg njih pa še raziskovalko, ki je vzorčila vodo in turiste, ki so bili na vodenem ogledu.
Ustavili smo se ob slapu in okoli glave so nam neprestano letali netopirji. Takšni prijazni so bili! Vsi so se lepo smejali. Tako majhna ožina kot je bila na začetku, nas je čakala tudi pred prihodom v bivak. A prav nihče se je ni bal. Vsi smo jo brez težav premagali in se v bivaku podružili še z enim, čisto pravim in živim jamskim pustolovcem. Veseli smo bili ponavljajočega: »A lahko gremo še enkrat?« »Ali lahko gremo še?« In seveda smo hodili skozi jamo, dokler ni bilo treba iti naprej rokometu, odbojki ali plezanju (…) naproti. K nam pa so prišli novi pustolovščin željni bodoči jamarji. Tako vsaj upamo!
Vsi otroci (lahko tudi starejši, ne le iz prvih treh razredov; lahko tudi odrasli) lepo vabljeni, da se pridružite jamarjem!
Pišite nam na jk.topolsica@gmail.com ali pokličite Maksa (041 906 914) in bomo prav kmalu šli skupaj v kakšno čisto pravo jamo kot čisto pravi jamski pustolovci! Le na koncu ne bomo zelo čisti, temveč čisto malo umazani, a z nasmehom do ušes.
Zapisala: Jerica Koren ; Foto: Jerica Koren, Tilen Podkrižnik
Še več zanimivih zapisov najdete TUKAJ.
