Kako preživeti na delovnem mestu? 

Velenjčanka Neva Kumer, magistrica psihologije z vami deli psihološke nasvete in razmišljanja. Za več informacij ali konkretnejše rešitve je dosegljiva na e-naslovu kumer.neva@gmail.com.

Danes živimo v svetu, ki ga lahko dojemamo kot izjemno hitrega in polnega izzivov. Da bi zmogli optimalno funkcionirati ter skrbeti za svoje zdravje in blagostanje, pa nam kdaj pridejo prav različne strategije spoprijemanja s stresom oziroma izzivi. 

Za vse, ki se znajdete v težjih okoliščinah ali odnosih v službi, vam predstavljam nekaj učinkovitih strategij za spoprijemanje s tovrstnimi izzivi.

Ker lahko človeško funkcioniranje v osnovi opredelimo s treh vidikov in sicer z vidika misli, čustev (spremembe v telesu, občutkih) in vedenja, si poglejmo, kako se lahko naučimo upravljati z našimi zmožnostmi, predvsem ko smo v stresni situaciji ali težjih okoliščinah na delovnem mestu. 

Dogodek in posledice

Predstavljajte si, da se je v službi zgodil nek neljub dogodek, ki vas ‘’vrže iz tira’’. Lahko je v povezavi s sodelavcem, lahko s šefom, lahko tudi s samim potekom dela, drugi pritiski, itd. V trenutku, ko se dogodek zgodi, se v naših možganih sprocesira kaskada misli skupaj z drugimi procesi v telesu. Ko smo v stresni situaciji so lahko misli takšne: ‘’Tega ne zmorem!’’; ‘’Kar se mi dogaja je grozno!’’; ‘’Vsi pritiskajo name!’’; ‘’Zmešalo se mi bo!’’ in podobno. Hkrati pa lahko občutimo tudi telesne simptome kot so pospešeno bitje srca, glavobol, potne dlani, zadrževanje vdiha, slabost in vznemirjen želodec, zakrčene mišice, občutek omotice in vrtoglavice, itd. Pri različnih ljudeh se lahko pojavijo različne telesne spremembe. V tem trenutku lahko hkrati ali kasneje občutimo različna čustva in občutke, npr. jezo, nemoč, strah, itd. To so neprijetna čustva in se najpogosteje pojavijo v stresni situaciji. Posledica misli, občutenj in čustev pa je vedenje, torej nekaj, kar storimo po tem (ali že ob tem), z najpogostejšim namenom, da bi nam bilo bolje, kajti človek težko prenaša neprijetnosti. Seveda, zakaj pa bi se želeli počutiti slabo? 

Ker želimo čimprej odstraniti slabo počutje, uporabimo tehnike in strategije, da bi se stanje izboljšalo. Kar pa včasih ne reši problema pa je to, da ljudje uporabijo tehnike, ki na dolgi rok ne delujejo, ali pa so nekonstruktivne (ali celo destruktivne), se izolirajo, se obtožujejo, se popolnoma razburijo ali pa jezo in neprijetnosti kopičijo v sebi. Manevrov je veliko, kajti vsak človek lahko uporabi individualne tehnike in sicer tiste, ki se mu v danem trenutku zdijo najboljše. Kaj pa je najboljše, dobro, koristno, konstruktivno?

Misli

Če začnemo z vidika misli, je to praktična tehnika preusmerjanja pozornosti. Pri tem je pomembno poudariti, da misli niso dejstva, niti dejanska realnost. To pomeni, da ne pove vsaka misel nekaj o nas in tudi da se ne uresniči v realnosti. S preusmerjanjem misli, lahko pozornost začasno usmerimo izven okupiranosti s samim dogodkom in možganom ponudimo, da se ukvarjajo z nečim ‘’boljšim’’. 

Druga tehnika, ki nam pride prav tudi na splošno v življenju je izogibanje napakam v mišljenju (tako imenovana miselna izkrivljanja) in to so: 

  • katastrofiziranje (iz razmeroma manj pomembnega dogodka si predstavljamo, kako nastanejo vse sorte tragedij), 
  • branje misli (prepričani smo, da vemo kaj si drugi mislijo in kaj pomenijo njihova vedenja), 
  • načelo ‘’vse ali nič’’(je skrajno razmišljanje (ko se npr. šef znese nad nami enkrat, mi pa mislimo, da je čisto vse zaman, nesmiselno in da smo ničvredni), 
  • sklepanje iz čustev (občutki niso dejstva in ni potrebno, da vplivajo na dojemanje naše celotne okolice), 
  • miselno filtriranje (je pristranost v načinu obdelave podatkov, kjer priznavamo zgolj informacije, ki so v skladu z našim prepričanjem), 
  • frustracijska toleranca (je napaka, pri kateri za nekaj, kar je ''težko prenesti'', predpostavljamo, da je ''neznosno''; s tem si prenašanje še otežimo), 
  • personaliziranje (dogodke si razlagamo, kot da so povezani z  vami osebno in spregledamo druge dejavnike), itd. 

Čustva

Z vidika čustev je zahtevnejša, a na dolgi rok učinkovitejša tehnika toleriranja telesnih senzacij in občutkov. To pomeni, da skušamo najti način, kako bomo pustili, da telesne spremembe in intenziteta neprijetnih čustev mine. Bolj ko bomo želeli kontrolirati čustva, manj uspešni bomo. Čeprav se sprejemanje čustev zdi enostavno, lahko z nekaj treninga to dosežete. Pri tem vam lahko pomaga poimenovanje svojih občutkov (npr. ko občutimo, da smo nemirni, nas skrbi, nekaj nas ‘’žre’’, lahko nas je tudi groza, lahko to z eno besedo opišemo kot ‘’strah’’. Lažje bomo prenesli ‘’strah’’ kot pa 10 različnih občutkov. To stanje pa bo tudi minilo, ko bo stresni dogodek mimo. 

Vedenje

Z vidika vedenja, pa lahko lahko pri sebi prepoznate konstruktivna in nekonstruktivna vedenja. Ali je zdravo, da ob skrbeh in tesnobi pijemo, da se bi boljše počutili? Ali je zdravo in koristno, da jezo tiščimo v sebi in imamo občutek, da nas bo razneslo? To seveda ne pomeni, da lahko jezo izražamo v obliki ‘’pretepanja’’ ali drugih destruktivnih oblikah vedenja, lahko pa najdemo pot, ki bo socialno sprejemljiva. Ko prepoznate nekonstruktivna, nekoristna oziroma nezdrava vedenja, jih zamenjajte z drugimi, npr. da se naučite jezo izražati na socialno sprejemljiv način, da s svojim vedenjem ne skušate kontrolirati svojih čustev, ampak dopuščate, da se vam kdaj neprijetnosti dogajajo (ker je to normalno) ter da v mislih ‘’ne pogrevate stare juhe’’, če ste zaskrbljeni in v paniki.

Kako prevzeti vajeti v svoje roke?

Če bi se radi izognili takojšnjem odzivu, morate znati prepoznati čustvene situacije. Med vsemi znaki je telesno vznemirjenje najbolj očitno. Ko nam srce divje razbija in se potimo, je to znak, da je nekaj sprožilo alarm v nas. Drugi znak so prepletajoče misli, ki nas lahko v čustvenih stanjih preplavijo. Lahko jih skušamo preusmeriti, da bi se lahko v danem trenutku odzvali bolj premišljeno in situaciji primerno. Če je vznemirjenje močno, pa se lahko kdaj naš ‘’avtopilot’’ izklopi, kar pomeni, da ne moremo več niti razmišljati. V takih primerih se večina ljudi želi odklopiti, pogosto pa lahko to predstavlja le še poglobljen stres. Takrat je boljše, da počnemo nekaj bolj aktivnega, saj bo to zmanjšalo stopnjo vznemirjenosti. 

Ne obtožujte se. Z obtoževanjem puščamo našemu umu oziroma možganom, da ustvarja slabo samopodobo o nas. Če se mi vidimo kot žrtev, bomo žrtev tudi ostali. 

Jeza. Jeza je koristna, saj nas pripravi do tega, da se za nekaj borimo. Včasih pa lahko jeza pripelje do borbe, ki pa je ne moremo dobiti. Če nam na delu ukazujejo, nato se na cesti jezimo zaradi voznikov ali pešcev ali kolesarjev, si z jezo ustvarjamo borbe, ki jih ne moremo dobiti, saj na tovrstne situacije na moremo vplivati. V primerih, ko ocenimo, da se ‘’borimo zaman’’ je bolje, da situacijo sprejmemo, borimo pa se za tiste stvari, ki jih lahko spremenimo ali izboljšamo. 

Izogibanje. Strah kot čustvo ima preživetveno funkcijo, da nas pripravi do bega, boja ali zmrznitve. Ljudje se raje izogibamo situacijam, ki v nas povzročajo strah. Če stojimo na pečini in nam lahko spodrsne, je strah dobrodošel in ustrezen, saj nas ubrani tega, da bi nepremišljeno stopili v prepad, zato se temu izognemo. Če pa nas je strah socialnih situacij, ali konfliktov oziroma situacij, ki niso popolnoma življenjsko ogrožujoče, a v nas vzbujajo strah, pa je bolje, da se s tem soočimo in naučimo strah obvladovati. To je težja pot, a je bolj učinkovita in dolgoročna.


 

Neva Kumer, mag. psih. (praktikantka psihoterapije)
Kontakt (e-naslov): kumer.neva@gmail.com
"Poražen si šele takrat, ko se prenehaš boriti" ~M. Ditka

Komentiraj