Namen Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (direktiva) je zaščititi okolje pred različnimi škodljivimi vplivi izpustov odpadne vode iz urbanih področij in izpustov iz določenih industrijskih sektorjev ter zagotoviti učinkovito zbiranje, čiščenje in odvajanje komunalnih in industrijskih odpadnih voda. Cilj prenovitve direktive je posodobiti 30 let staro direktivo, izboljšati upravljanje s komunalno odpadno vodo in obravnavati vire onesnaževanja iz urbanega okolja, ki v stari direktivi še niso bili ustrezno naslovljeni, ter doseči boljšo usklajenost s cilji Evropskega zelenega dogovora. Zato so v direktivi sedaj izpostavljena tudi mikroonesnažila, kamor spadata tudi mikroplastika, spojine PFAS, kozmetični pripravki, pesticidi in farmacevtske učinkovine – zdravila.
Prva stvar, ki jo je treba izpostaviti, je to, da komunalna odpadna voda ni vir mikroplastike in ostalih mikroonesnažil, ampak je samo transportni medij za te snovi. V komunalno odpadno vodo le-te preidejo pri uporabi pitne vode in vsakdanjih higienskih opravilih ljudi. Pri tem lahko izpostavimo tri bistvene izvore mikroplastike v odpadni vodi, in sicer: pranje sintetičnih oblačil, kozmetični pripravki in čistila za vsakdanjo higieno in rabo v gospodinjstvih ter ostanki avtomobilskih gum na cestiščih, ki se ob dežju izpirajo v mešane kanalizacijske sisteme ali pa neposredno v vodotoke. Ostali viri mikroonesnažil pa v komunalno odpadno vodo prehajajo ob njihovi uporabi ali pa po uporabi, v obliki človeških izločkov.
Pri čiščenju odpadne vode na čistilnih napravah se že sedaj večji del mikroplastike (80 do 90 %) odstrani v postopku mehanskega čiščenja, kjer se delci mikroplastike odstranijo skupaj z ostalimi neraztopljenimi snovmi v obliki odvečnega blata. Pomembno je, da se to blato ne uporablja na kmetijskih površinah za gnojenje, saj se na ta način mikroplastika iz odpadne vode prenese na zemljino. Ostala mikroonesnažila pa čistilne naprave z obstoječo tehnologijo niso zmožne odstranjevati v zadovoljivi meri. Torej bo potrebno čistilne naprave za ustrezno odstranjevanje teh onesnažil iz odpadne vode nadgraditi s kvartarno stopnjo čiščenja.
Revizija direktive se glede na veljavno Direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode ukvarja predvsem z onesnaževanjem iz manjših aglomeracij, prelivanjem padavinskih voda in mikroonesnaževali, ki škodujejo okolju. Z novo direktivo se bo spremenila tudi velikost aglomeracij, za katere bo obvezna oprema s kanalizacijskim sistemom in čiščenjem odpadne vode. Velikost aglomeracij, za katere bo potrebno urediti odvajanje čiščenje, se bo iz 2.000 PE znižala na 1.000 PE. Predvidenega je tudi več nadzora nad individualnimi sistemi čiščenja (male komunalne čistilne naprave (MKČN), manjše od 50 PE), ki se uporabljajo za čiščenje odpadnih vod v objektih izven območja aglomeracij.
Na območjih z mešano kanalizacijo zaradi klimatskih sprememb čedalje pogosteje prihaja do situacij, ko se ob močnem deževju odpadna komunalna odpadna voda skupaj z padavinsko vodo s cest, streh in ostalih utrjenih površin, neprečiščena preliva v vodotoke. Direktiva predvideva izdelavo ocene količine onesnaženja, ki ga predstavljajo ti nekontrolirani izpusti, in izdelavo načrtov za obvladovanje teh razmer. Iz tega bodo izhajale zahteve za nadgradnje in opremljanje kanalizacijskih sistemov, da se prepreči oziroma zmanjša prelive odpadne vode iz kanalizacijskega sistema ob padavinskih dogodkih. Ker se v čistilne naprave za komunalne odpadne vode ponekod stekajo tudi odpadne vode, ki niso iz gospodinjstev, vključno z industrijskimi odpadnimi vodami, ki lahko vsebujejo vrsto onesnaževal kot so težke kovine, mikroplastika, mikroonesnaževala in druge kemikalije, vključno s PFAS, se bo z obvezo za analizo teh snovi v prečiščeni odpadni vodi na ta način poostril nadzor in industrijskemu onesnaževalcu predpisalo ustrezno čiščenje ali prepovedalo izpuste v kanalizacijsko omrežje s komunalno odpadno vodo.
Za uveljavitev zahtev direktive bodo potrebne nadgradnje čistilnih naprav in vpeljava novih tehnologij, kar je povezano s finančnimi vložki. Tudi zahteve glede monitoringa in nabora snovi, ki bodo analizirane v odpadni vodi, so se razširile, tako glede parametrov, ki so analizirani, kot tudi njihova pogostost.
Zahtev, ki izhajajo iz direktive, je veliko. Čeprav se zdi leto 2045 še daleč, je potreben določen čas za izbiro ustrezne tehnologije, projektiranje, pridobivanje dovoljenj in samo izgradnjo sistemov in naprav. Za implementacijo zahtev direktive bodo potrebne znatne naložbe in Slovenija bi si morala prizadevati, da se upoštevajo lokalne razmere in potrebe ter temu primerno postavi zahteve in roke v nacionalni zakonodaji.
Pomembno je, da začnemo na odpadno vodo gledati kot na vir surovin in jo kot tako tudi obravnavati in z njo upravljati. Recikliranje fosforja, elementa, ki je na seznamu kritičnih surovin, pridobivanje bioplina in obnovljive energije, črpanje toplotne energije in ponovna uporaba prečiščene vode ter varovanje urbanega okolja in površinskih vod pred nekontroliranimi izpusti; to je samo nekaj pomembnih aktivnosti, ki se bodo začele s sprejemom nove Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, intenzivno izvajati.
Vir: KP Velenje
