Ti spomeniki in obeležja so bili različnih oblik in različnih umetniških vrednosti. Posameznemu dogodku je bila lahko posvečena le spominska plošča z nekaj besedila, ki je omenjalo padle borce, pobite talce, umrle v taboriščih, so zapisali v muzeju.
Zaslužnim posameznikom pa so postavljali kipe. Ti kipi so bili lahko doprsni, ali pa polne postave oseb. Sper drugje pa so bili zgrajeni veliki spomeniki, ki so jih izdelovali najpomembnejši arhitekti in kiparji v Jugoslaviji. Slednji niso bili namenjeni le ohranjanju spomina, takratna oblast jih je imela tudi kot sredstvo za dokazovanje legitimnosti sistema.
Kot so še zapisali, se predvsem starejši spomnijo monumentalnih spomenikov, ki so jih postavljali ob obletnicah velikih dogodkov. Takšni so bili spomeniki na Tjentištu, pri Jablanici na Neretvi, Petrovi gori. V Sloveniji so najbolj znani spomenik v Dražgošah, spomenik revolucije v Ljubljani, ali pa kak neobičajen, ki je potem dobil nekakšno ljubkovalno ime, kot je denimo Kojak v Mariboru.
Razpad Jugoslavije in zamenjava političnega sistema je spremenila javni odnos do spomenikov narodnoosvobodilne borbe (NOB) in socialistične revolucije. Spomeniki prejšnjega sistema se nekako niso vklapljali v graditev novih identitet in prepogosto tudi v ustvarjanje novega pogleda na zgodovino 20. stoletja.
Razstava predstavi nekaj osnovnih značilnosti odnosa do spomenikov NOB in socialistične revolucije, ki ga ima vsaka družba v zadnjih treh desetletjih. Vsaka od nekdanjih jugoslovanskih republik in pokrajin je predstavljena na svojem panoju z izbranimi slikami spomenikov in kratkim besedilom.
Na posameznih panojih je možno spremljati odnos v posameznih okoljih v nekdanjih Jugoslaviji do svoje zgodovine. V različnih okoljih so imeli po razpadu Jugoslavije različen odnos, ki je tesno pogojen z razvojem v teh okoljih. Tako ponekod spomenike zanemarjajo, zanje posebej ne skrbi kakšna za to določena institucija, in posledično spomeniki lahko tudi propadajo. Ni pa za ta okolja značilno, da bi spomeniki bili žrtve načrtnega uničevanja, ampak je njihovo stanje le odraz brezbrižnosti v tistem okolju.
Razstavo, ki bo na ogled do 26. oktobra, zaključuje pano o posebni vrsti spomenika – Titovih mestih. Titovo ime ni bilo edino, ki so ga uporabljali za imena krajev. To prakso, ki ni izum jugoslovanskega prostora, so uporabljali tudi v povezavi z drugimi osebami. Nekatera imena so se ohranila, druga so bila vrnjena v staro obliko.
Kot so še zapisali v Muzeju Velenje, razstava govori o spomenikih antifašizmu. “In antifašizem je vrednota, ki v sodobnem svetu zopet postaja pomembna. Upajmo le, da bo prevladalo prepričanje, da je mir nekaj neprecenljivega in nekaj za kar se je potrebno boriti ves čas,” so dodali.
Razstavo so pripravili Božidar Flajšman, Peter Mikša, Božo Repe, Kornelija Ajlec in Bojan Balkovec, sodelavci Središča za javno zgodovino pri Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Foto: Muzej Velenje
Vir: STA
