Danes, 10. septembra, obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. Piše Linda Orešnik, dr.med., spec.psih.

Ustvarjajmo upanje z dejanji

»Minilo je že pet let in še vedno se sprašujem zakaj. Samo za petnajst minut sem jo pustila samo in že je bilo prepozno. Zakaj je to storila? Zakaj ni poiskala pomoči? Opazila sem, da je drugačna, vendar je vedno trdila, da je vse v redu. Dobro poznam depresijo, saj se z njo spopadam že večino svojega življenja, in vsak dan se počutim krivo, ker nisem opazila znakov depresije pri hčerki.«

Kot psihiatrinja se pri svojem delu večkrat srečujem s podobnimi zgodbami. Ko ljubljena oseba stori samomor je to za družino in prijatelje uničujoče. Svojci osebe, ki si je vzela življenje, se pogosto počutijo izolirani in osamljeni, saj je tema samomora v naši družbi še vedno tabu. Poleg žalosti, jeze in drugih čustev, ki jih povzroči izguba ljubljene osebe, se pojavijo še občutek zmedenosti, sramu, krivde ali odgovornosti za njeno smrt. Nekateri sredi bolečine in zmedenosti iščejo razlage, ki ustrezajo njihovemu dojemanju tega, kar se je zgodilo, in se sprašujejo »zakaj?«. Zakaj se je to zgodilo?  Zakaj se niso močneje borili? Zakaj niso videli, kako zelo jih imam rad? Zakaj me niso prosili za pomoč? Ostajajo jim vprašanja na katera morda ni mogoče odgovoriti in jim lahko povzročijo globoko stisko. Čeprav se zdi, da manjka delček sestavljanke, ki bi pojasnil vse, ga ni. Obstaja veliko razlogov, zakaj ljudje ne razkrijejo svojih občutkov depresije in tesnobe ali se ne obrnejo po pomoč, ko se zdi, da se jim življenje podira. Morda vas ne želijo obremenjevati s tem, kar se jim dogaja. Morda sami ne vidijo mimo bolečine in zmedenosti ter si ne morejo predstavljati, da bi sploh lahko bilo bolje, če bi poiskali pomoč. Večina ljudi, ki poskušajo narediti samomor, si v resnici ne želi umreti. Pomembno se je zavedati, da se nekdo, ki razmišlja o končanju življenja, počuti ujetega, čuti ogromno bolečino in trpljenje in ne vidi več druge možnosti ter lahko meni, da bi bilo njihovim prijateljem in družini bolje brez njih. Ko se počutiš brezupno, je težko videti zunaj sebe in se zavedati, da ti lahko nekdo drug pomaga prebroditi težave.

Številni med nami, ki razmišljajo o samomoru, ne poiščejo pomoči zaradi stigme povezane s težavami z duševnim zdravjem, ki pa lahko v vsakem trenutku prizadenejo vsakogar izmed nas ali naše bližnje. Ljudje pogosto ne prosijo za pomoč, ko jo potrebujejo, ker jih je sram ali jim je nerodno, nato pa se znajdejo v resnih težavah. Pogoste življenjske izkušnje z bolečimi in težkimi dogodki sčasoma zmanjšajo strah pred bolečino, poškodbo in smrtjo. Kadar imajo ljudje v življenju več takšnih izkušenj in se začnejo dojemati kot nekoristni, drugim nepomembni, ali celo mislijo, da njihovo življenje pomeni dodatno breme za druge, lahko razvijejo samomorilne težnje.

Ne smemo pozabiti, da rešitev vedno obstaja in da nismo sami, saj je veliko ljudi, ki nam lahko priskočijo na pomoč. Pomembna je vloga družine, prijateljev, sodelavcev, učiteljev, strokovnih služb, politikov in vlade. Prvi vir strokovne pomoči je izbrani osebni zdravnik, ki lahko predpiše zdravljenje, nas napoti k specialistu (kliničnemu psihologu ali psihiatru) ali na druge oblike pomoči kot so posvetovalnice za psihološko pomoč, nevladne organizacije in socialna služba. Kadar je potrebna takojšnja pomoč se lahko vedno obrnete na dežurnega zdravnika v najbližji zdravstveni ustanovi ali na dežurno službo v psihiatrični bolnišnici, kjer je pomoč na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu in ne potrebujete napotnice. Ljudje imajo pogosto napačno prepričanje, da je dežurna psihiatrična služba namenjena zgolj osebam, ki potrebujejo hospitalno zdravljenje, nekatere tudi skrbi, da jih bodo prisilno zadržali na oddelku. Urgentna psihiatrična ambulanta je namenjena vsem osebam, ki čutijo hudo duševno stisko ali imajo samomorilne misli. Hospitalizacija osebe proti njeni volji pa je le skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti za zagotovitev njene varnosti.

Vsak lahko prispeva k preprečevanju samomora tako, da ponudi podporo in prisluhne ljudem v stiski. Vsi želimo imeti občutek, da pripadamo in da nas cenijo, in ko se nekdo spopada s težavami, lahko naša podpora veliko spremeni. Čeprav ni enega samega pravega načina pomoči, je vsako dejanje prijaznosti pomembno, pa naj gre za pomoč v trenutku krize ali za pomoč na dolgi poti k okrevanju. S podporo drug drugemu v težkih trenutkih lahko tistim, ki se spopadajo s samomorilnimi mislimi in težnjami, pomagamo, da dobijo moč in upanje, ki ju potrebujejo, da preživijo svoje najtežje ure.

Če se zdi, da nekdo razmišlja o samomoru, ga je treba neposredno vprašati, ali razmišlja o tem, da bi si škodoval. Ljudje, ki imajo tovrstne misli, se običajno počutijo izolirane in ne morejo govoriti o svojih težavah; če pa ste z njimi iskreni in jim daste vedeti, da vam ni vseeno za njihovo počutje, bodo morda bolj pripravljeni spregovoriti o svojih težavah. Pustite jih govoriti in jih poslušajte, ne da bi jim dajali nasvete ali jih prekinjali, namesto tega poskušajte z njimi sočustvovati in razumeti kaj doživljajo. Ko bodo povedali vse, kar jim leži na duši, jih vprašajte zakaj bi bilo vredno živeti in se osredotočite na to. Lahko jim ponudite, da jih pospremite k zdravniku ali skupaj poiščete pomoč strokovnjaka (viri pomoči so navedeni pod člankom).

Namen današnjega svetovnega dneva preprečevanja samomora je spodbuditi ljudi k pogovoru o preprečevanju samomora in povečanje zaupanja ter zavedanja vsakega izmed nas, da lahko že majhna dejanja prinesejo upanje nekomu v stiski. Občutek upanja je pomemben za vse nas; ko občutimo brezup, se počutimo izolirani in osamljeni. S tem, ko s svojimi dejanji ustvarjate upanje, ljudem, ki doživljajo samomorilne misli, sporočate, da zanje obstaja upanje, da vam je mar in da jih želite podpreti.

Na svetu vsako leto zaradi samomora umre 800.000 ljudi, kar pomeni, da se samomor zgodi vsakih 40 sekund. Slovenija, v kateri se je stopnja umrljivosti zaradi samomora v zadnjih dveh desetletjih sicer zmanjšala za tretjino, je še vedno med najbolj ogroženimi evropskimi državami. Mnogi med nami so bili prizadeti zaradi samomora in morda so se tudi sami spopadali s samomorilnimi mislimi. Vsi lahko ustvarimo upanje, če se vključimo in prispevamo k spremembam. Z empatijo in sočutjem do drugih lahko vsi pomagamo pri preprečevanju samomora, in nudimo podporo tistim, ki jo potrebujejo. Ne glede na to, kako velika ali majhna je gesta, sporoča, da obstaja upanje in da je pomoč na voljo.

Naj konec enega poglavja ne pomeni konca vaše zgodbe, temveč nov začetek.

Linda Orešnik, dr.med., spec.psih.

VIRI POMOČI:

Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:

• dežurnega zdravnika,
• najbližjo splošno ali psihiatrično bolnišnico (urgentna psihiatrična ambulanta Psihiatrične bolnišnice Vojnik/ UKC Maribor, ki sta odprti 24 ur na dan),
• reševalno službo (tel. 112, za takojšnjo nujno pomoč).

Telefoni za pomoč v stiski:

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM; telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

E-svetovalnica – Prostovoljno društvo za psihološko svetovanje Kameleon

Svetovalnice Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi strokovno pomoč posameznikom, ki doživljajo čustvene stiske, ki jih sami ne obvladujejo več. Naročanje na telefonsko številko 031/704-707 vsak delovni dan ali prek e-pošte info@posvet.org. Več informacij si lahko preberete na www.posvet.org.