Dvajset let po predaji mandata za predsednika Rokometnega kluba Gorenje Velenje je velenjske rokometaše pretresla novica o smrti Franca Plaskana.

Franc Plaskan je še kot mlad fant leta 1968 postal predsednik RK Partizan Šoštanj. Pod njegovim vodstvom je klub začel z načrtovanim in organiziranim delom z mladimi in 4 leta kasneje ustanovili prvo rokometno šolo v Velenju, v katero se je vpisalo 70 fantov. Nekaj let za tem pa tudi prve rokometne tabore, na katerih so poleg osnov rokometa mlade izobraževali tudi o pravilni prehrani, škodljivih učinkih kajenja in številnih drugih za športnika pomembnih temah. Med letoma 1985 in 1987 je tudi opravljal vlogo predsednika Rokometne zveze Slovenije. V letih, ki so sledila pa se je njegova rokometna pot tesno prepletala s pokojnim trenerjem Mirom Požunom. Franc Plaskan je bil ključni mož, ki je leta 1992 v uspešno zgodbo velenjskega rokometnega kluba k sodelovanju pritegnil podjetje Gorenje, generalnega sponzorja in podpornika kluba s katerim partnerstvo traja že več kot 30 let. Svoj mandat za predsednika je leta 2003 predal v želji, da klub ohrani svoj položaj v slovenskem in evropskem rokometu. Vendar tudi, ko je zapustil mesto predsednika kluba ni manjkal na skoraj nobeni tekmi članskega moštva.   

Ob 60. obletnici rokometa v Šaleki dolini in tik pred zaključkom 35-letnega vodenja kluba leta 2003, je Franc Plaskan dejal: »Nikoli si nisem mislil, da bom v klubu in rokometu ostal 34 let, toda prepričan sem, da so me vedno gnali in mi dajali voljo in vzpodbudo za nadaljnje delo ravno mladi igralci. Venomer mi je bilo v užitek gledati kako radi trenirajo, igrajo in zmagujejo. Če bi se moral ukvarjati samo s problemi in organizacijo prvega moštva, tega prav gotovo ne bi več počel. Ponosen sem, da smo kot klub dosegli tako visoko raven, ki jo uspemo ohranjati že leta. Pri nas je že dolga leta prisotno pozitivno ozračje. Vsak igralec, ki je prišel v Velenje, se je tu dobro počutil in ima na Velenje lepe spomine.« 

Po besedah Rokometnega kluba Gorenje Velenje jim bo v spominu ostal kot »pošten, neposreden, skromen in načelen mož, ki je zvesto sledil in udejanjal viziji razvoja rokometa v Šaleki dolini«.