Na katastrofalni furlanski potres, ki je 6. maja 1976 močno prizadel tudi Posočje, je po besedah Sama Gostiča z Gradbenega inštituta ZRMK treba gledati v širšem kontekstu. Območje namreč ni bilo prizadeto le enkrat, temveč večkrat.
Glavnemu potresnemu sunku v maju je namreč sledil še močan popotresni sunek 15. septembra istega leta, ki je številne objekte, poškodovane že spomladi, dokončno porušil. Skupno število uničenih objektov v Sloveniji je tako naraslo na okoli 4000, poškodovanih pa je bilo približno 11.000 zgradb. Območje so kasneje zaznamovali tudi potresi leta 1998 in 2004, zato so bile stavbe večkrat izpostavljene poškodbam.
Objekti, ki so jih po potresih ustrezno obnovili, so kasnejše sunke praviloma bolje prenesli. A tudi pri obnovljenih stavbah je ob močnem potresu mogoče pričakovati poškodbe, je za STA opozoril Gostič. "Ključno je predvsem, da se ne porušijo in da ostanejo varne za ljudi," je dejal.
Od leta 1976 so se standardi gradnje bistveno izboljšali, zato so novejše stavbe praviloma bolj potresno odporne. Večji problem pa predstavljajo starejši objekti. Kot je dejal Gostič, je po ocenah v Sloveniji približno tretjina stavb zgrajena pred letom 1964, ko potresna varnost sploh še ni bila vključena v predpise. "Takšne stavbe, pogosto zidane in z lesenimi stropi, imajo zato lahko zelo omejeno potresno odpornost," je opozoril.
"Pri starejših, neustrezno grajenih stavbah lahko ob močnem potresu posamezni deli konstrukcije odpovejo. Stene se začnejo premikati vsaka v svojo smer, stropi se porušijo, posledice pa so lahko hude poškodbe objektov in tudi človeške žrtve," je dejal. Podobne učinke so ob potresu 6. maja 1976 z žariščem v Huminu pri Vidmu in magnitudo 6,5 občutili v severni Italiji.
Čeprav potresov ni mogoče natančno napovedati, analize kažejo, da so v Sloveniji možni močnejši sunki z obsežnimi posledicami. Ravno Posočje spada med potresno bolj aktivna območja. Kot kaže scenarij aplikacije Ocena posledic potresa, bi imel potres z epicentrom v Podbeli in intenziteto okoli devete stopnje po evropski potresni lestvici zelo širok vpliv.
Prizadel bi velik del zahodne in osrednje Slovenije, posledice pa bi občutilo več sto tisoč ljudi. Po ocenah bi okoli 5700 stavb postalo začasno neuporabnih, del pa trajno. Številne bi utrpele poškodbe. Kot je opozoril Gostič, bi posledice močnejšega potresa država težko obvladovala, zato je ključno ukrepati vnaprej. "Bolje je stavbe prej utrditi, kot kasneje škodo popravljati," je dejal.
Pomemben premik v pravo smer po njegovem mnenju predstavlja resolucija o krepitvi potresne varnosti do leta 2050 Prehitimo potres, ki jo je leta 2023 sprejelo ministrstvo za naravne vire in prostor. Ta med drugim navaja, da dobra polovica Slovenije leži na območju, kjer je možen potres intenzitete osme stopnje po evropski potresni lestvici.
Iz seizmičnega stresnega testa stavbnega fonda, ki so jo pred pripravo resolucije izvedli strokovnjaki s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, pa izhaja, da sta stavbni fond in družba v Sloveniji potresno neustrezno odporna.
Resolucija zato predvideva postopno utrjevanje stavbnega fonda, pripravo akcijskih programov za zmanjšanje potresnega tveganja, večje osveščanje javnosti ter vzpostavitev sistemskega financiranja in prioritetne prenove najbolj ogroženih objektov. Na njeni podlagi ministrstvo trenutno pripravlja akcijski načrt.
"Pri novogradnjah večjih težav praviloma ni, saj morajo slediti sodobnim evropskim standardom za potresno odporno projektiranje. Veliko zahtevnejša je obnova obstoječih stavb. Pred vsakim posegom je treba namreč najprej oceniti stanje konstrukcije, način gradnje in uporabljene materiale, šele nato je mogoče načrtovati utrditvene ukrepe. Ti vključujejo povezovanje nosilnih elementov, ojačitev zidov ali dodajanje novih konstrukcijskih delov. Takšni posegi pa so pogosto obsežni in dragi," je opozoril Gostič.
Po njegovih besedah se pri nekaterih starejših objektih izkaže, da je njihova potresna varnost le na ravni 20 do 30 odstotkov tiste, ki jo dosegajo sodobne stavbe. Z ustreznimi ukrepi pa bi jo bilo mogoče povečati na približno 60 do 80 odstotkov, medtem ko je doseganje polne ravni sodobnih standardov pogosto tehnično in finančno zelo zahtevno ali celo neizvedljivo.
Obsežna prenova se lahko zato hitro približa stroškom novogradnje. "V praksi se pogosto izkaže, da bi bila gradnja nove stavbe lahko le okoli 40 ali 50 odstotkov dražja od temeljite potresne sanacije. Razlog je v tem, da prenova običajno ne vključuje le utrditve konstrukcije, temveč tudi zamenjavo inštalacij, tlakov in drugih dotrajanih delov stavbe. Zato se lastniki pogosto znajdejo pred dilemo, ali se obsežna rekonstrukcija sploh še izplača," je dejal.
V praksi se pogosto pojavlja tudi vprašanje, kako financirati tako zahtevne prenove. "Ena od možnosti so višji prispevki v rezervne sklade, druga ugodnejši krediti, tretja pa večja vloga državnih spodbud. Kljub različnim predlogom enotnega in sistemsko urejenega modela financiranja za zdaj še ni," je poudaril.
Gostič opozarja tudi, da se v praksi pogosto več pozornosti namenja energetski prenovi kot potresni varnosti, čeprav bi bilo najbolj smiselno oba ukrepa združiti. Velik izziv ostaja tudi osveščenost javnosti. Kot poudarja sogovornik, se z ukrepi pogosto začnemo resneje ukvarjati šele po večjem potresu. A prav to je treba preseči. Po njegovih besedah je prav pravočasno ukrepanje ključno za zmanjšanje posledic prihodnjih potresov.
