Včasih mladi ne vedo, na koga se obrniti, drugič jih je strah nerazumevanja ali pa menijo, da njihove težave niso dovolj velike, da bi poiskali pomoč. Prav zato je pomembno ustvarjati okolje, v katerem je pogovor o duševnem zdravju nekaj povsem običajnega, iskanje podpore pa znak poguma in ne šibkosti.
S tem namenom v Mladinskem centru Velenje izvajajo program STISKe – program za krepitev duševnega zdravja mladih, ki skozi pogovore, delavnice, ustvarjalne aktivnosti, pohode in druge oblike druženja mladim ponuja prostor za povezovanje, izražanje in iskanje podpore.
O tem odličnem projektu smo se pogovarjali s Špelo Verdev in Iro Preininger, idejnima vodjima projekta STISKe.
Špela: Stiske med mladimi in skrb za njihovo duševno zdravje skozi različne programe in aktivnosti naslavljamo že vrsto let. Ko se je pojavila možnost sodelovanja na Javnem razpisu za sofinanciranje programov krepitve duševnega zdravja do leta 2028, ki ga je objavilo Ministrstvo za zdravje, smo se odločili, da naredimo še korak naprej, saj menimo, da je potreba po teh vsebinah v lokalni skupnosti velika. S pridobljenimi sredstvi lahko področju duševnega zdravja mladih namenimo več pozornosti, aktivnosti izvajamo bolj sistematično in kontinuirano ter mladim ponudimo dodatne oblike podpore.
Ira: Skozi leta delovanja našega popoldanskega centra - Središča mladih in otrok - smo skozi pogovore in funkcioniranje mladostnikov opazili, da se jih vedno več srečuje z različnimi stiskami. Te so velikokrat povezane s šolo. družinskimi odnosi, medvrstniškim nasiljem, nizko samopodobo, nesprejetostjo. Skozi različne skupne aktivnosti jih želimo spodbuditi k odprtemu pogovoru o duševnem zdravju. Prav tako pri nas že enajsto leto deluje dnevni center za duševno zdravje Moj klub, ki je namenjen ljudem vseh starostnih skupin. S tem smo skozi leta pokazali veliko odprtosti, razumevanja in sprejemanja ljudi, ki se soočajo z različnimi duševnimi stiskami.
Špela: Po obdobju covida smo tudi mi opazili precejšnjo spremembo. Pri nekaterih generacijah se posledice tega obdobja kažejo šele zdaj. Mladi so bili v pomembnem obdobju odraščanja prikrajšani marsikaj, predvsem pa niso zares osvojili socialnih stikov, imajo manj potrebe po druženju, so veliko bolj "online", v živo težje komunicirajo.
V pogovorih pogosto omenjajo občutek, da ne vidijo pravega smisla oziroma svetle prihodnosti. Govorijo o tem, da jih dušijo slabe novice, bojijo se vojne, skrbijo jih podnebne spremembe. Obenem so ves čas izpostavljeni ogromni količini informacij. Družbena omrežja jih nenehno silijo v primerjanje z drugimi, standardi glede tega, kako smo videti, kako smo oblečeni, kaj jemo in kam potujemo, pa so postavljeni zelo visoko. Podobe, kjer je vse samo lepo in še dodatno olepšano s filtri, so pogosto precej daleč od resničnega življenja.
Veliko je tudi pritiskov, povezanih s šolo. Pri nekaterih je stiska že vprašanje, ali bodo sploh uspešno zaključili razred ali letnik, pri drugih pa je pritisk ravno obraten, ne glede na to, kako uspešni so, imajo občutek, da nikoli niso dovolj dobri. Seveda ostajajo tudi stiske, ki so del odraščanja in so verjetno do neke mere neizogibne, kot so ljubezenske težave, odnosi s prijatelji in podobno. Srečujemo pa se tudi z različnimi oblikami odvisnosti. Ne bi rekla, da nas je pri njihovih zgodbah kaj zares presenetilo, saj se z mladimi in njihovimi stiskami srečujemo že vrsto let. Smo pa veseli, da imajo v okviru programa možnost o teh stvareh brezplačno spregovoriti s psihologinjo.
Ira: Pri našem vsakodnevnem delu se srečujemo tudi z veliko mladimi iz priseljenskih družin. Njihove stiske so pogosto povezane z jezikovnimi ovirami, težavami v šoli, nesprejetostjo in občutkom, da ne pripadajo okolju v katerem živijo. Imajo tudi občutek, da jih vrstniki ne sprejemajo. Dodatno stisko jim pogosto predstavlja tudi dejstvo, da njihovi starši ne govorijo dobro slovensko in se posledično v manjši meri vključujejo v družbo. Opažamo, da se ti mladi pogosto družijo predvsem med seboj, saj se v takem okolju počutijo bolj varno in sprejeto. Prav tukaj vidim vlogo nas mladinskih delavcev, ki si želimo, da Mladinski center zanje ni le prostor za druženje, ampak tudi prostor, kjer se počutijo sprejete, kjer lahko razvijajo svoje sposobnosti in se lažje povežejo tudi z ostalimi vrstniki.
Špela: Mladinski centri smo mladim blizu ravno zato, ker pri nas ni ves čas neke strukture ali pričakovanj, da moraš nekaj početi, se nekam vključiti ali nekaj doseči. Zato se tu počutijo sproščeno, skrbimo za to, da tudi varno in mogoče mladi pri nas zato lažje naredijo prvi korak, ko potrebujejo pomoč. Za obisk zdravnika in pridobitev napotnice je pogosto potrebne veliko več spodbude. Kadar težava presega naše zmožnosti, mladega pri tem koraku podpremo in ga usmerimo naprej.
Ira: Mladinski center je prostor, kjer mladi preživljajo prosti čas in se počutijo varno ter sprejeto. V takšnem okolju se lažje vzpostavi zaupen odnos, ki je ključnega pomena, da se mladi odprejo in spregovorijo o svojih stiskah.
Špela: V osnovi so pogovori z mladinskimi delavci zelo neformalni in se velikokrat začnejo povsem spontano. Naše reakcije so tudi odvisne od karakterja sogovornika. Nekateri so zelo odprti in pogovor hitro steče, pri drugih pa je potrebnega več časa. Z njimi se srečamo večkrat, več sprašujemo, poslušamo in iščemo načine, kako se jim približati. Najprej je treba vzpostaviti odnos in zaupanje, včasih se počasi odkrivajo vse težave, ki so skrivajo v ozadju.
Ira: Konkretno Spovednica pa poteka s psihologinjo, ki je strokovna delavka in ima potrebne veščine, da pogovor vodi na ustrezen način. Skozi pogovore prepozna njihove stiske in oceni ali bi potrebovali dodatno strokovno pomoč. V takšnih primerih jih spodbuja, motivira in opogumlja, da naredijo naslednji korak.
Špela: Težko je določiti neko jasno mejo. Kar je lahko za nekoga majhna težava, je lahko za drugega ogromna stiska. Mislim, da je pomemben znak predvsem to, ko neka težava začne močno vplivati na tvoj vsakdan, počutje, odnose, ali stvari, ki jih sicer rad počneš. Opazimo lahko umikanje, nihanje razpoloženja, kdaj celo grožnjo, da nič nima več smisla in bi si najraje kaj naredil.
Ira: Stiske se lahko hitro pokažejo tudi pri šolskem delu. Mladostnik, ki je bil prej uspešen, začne nenadoma dobivati slabše ocene, izgubi motivacijo za učenje, težko se zbere, ne opravlja šolskih obveznosti ali pa se začne izogibati pouku. Odrasli dostikrat takšno vedenje razumemo kot lenobo, uporništvo. V resnici pa se lahko v ozadju skrivajo različne čustvene stiske zato je pomembno, da smo pozorni na spremembe. Tudi pri nas jim nudimo učno pomoč in jim na ta način želimo pomagati pri krepitvi samozavesti in občutka, da zmorejo.
Špela: Predvsem jih skrbi, kaj bodo rekli drugi? Ali lahko tej osebi res zaupam? Se bo razvedelo, kaj sem povedal? Komu bo povedala naprej? Kakšne bodo posledice, če povem nekaj res osebnega? Pojavljajo se tudi čisto konkretni strahovi, na primer, ali bodo zaradi obiska psihologa »imeli kartoteko« in ali jih bo to lahko kdaj v prihodnosti zaznamovalo.
Ira: Ja, mislim, da je zelo pogosto prisoten strah pred obsojanjem, nerazumevanjem in pa predsodek, da je obisk psihologa nekaj slabega oziroma, da strokovno pomoč potrebujejo samo ljudje, ki imajo resne duševne težave.
Špela: Da nisi sam, da si v družbi, da spoznaš nove ljudi, greš na svež zrak, se gibaš in narediš nekaj dobrega za svoje telo. Pri ustvarjalnih dejavnostih pa lahko sprostiš svojo kreativnost, se izraziš, daš nekaj "ven iz sebe."
Ira: Včasih je skupna aktivnost najboljša pot do pogovora in občutek, da niso sami, da nekam pripadajo in da imajo ob sebi ljudi, na katere se lahko zanesejo. Zato smo se teh aktivnosti v naših programih že od nekdaj radi posluževali.
Špela: Mislim, da gre pri ustvarjanju za nek notranji proces. Svoja čustva najprej ozavestiš in jih nekam preslikaš. Na ta način mogoče določene stvari tudi lažje spustiš.
Ira: Včasih je mogoče lažje razumeti tisto, kar nosimo v sebi, ko to izrazimo navzven, pa naj bo to skozi risbo, zapis ali drug ustvarjalni izdelek.
Špela: Mladinski centri in klubi so pomemben prostor za mlade, ki se v institucijah ne znajdejo najbolje in tam verjetno sami ne bi poiskali pomoči. Naloga mladinskih delavcev pa je, da ustvarimo varno in sproščeno okolje, v katerem mladi začutijo, da so slišani in sprejeti ter da je vsaka težava, ki se jim zdi velika, vredna pozornosti.
Ira: Zavedamo se, da mladi, ki se soočajo s stiskami pogosto težje poiščejo pomoč. Zato jih skušamo pritegniti skozi različne prostočasne aktivnosti, kjer se lahko sprostijo in povežejo z drugimi. Pomemben pa se mi zdi tudi naš vsakodnevni stik z njimi saj skozi druženje in pogovore gradimo zaupanje.
Špela: Vsak od njih ima svojo pomembno vlogo, veliko pa je odvisno od tega, kakšen odnos imajo z mladimi in kakšno zaupanje se med njimi vzpostavi. Vsi mladi ne odraščajo v spodbudnem okolju. Nekateri imajo odsotne ali odtujene starše, živijo v okolju, kjer se pojavlja nasilje, različne odvisnosti, zanemarjanje. Tudi učitelji in mladinski delavci smo si različni in upam, da vsak najde tistega enega svojega zaupanja vrednega človeka. Podobno je s prijatelji, ki imajo lahko pozitiven ali pa negativen vpliv. Če imamo vsaj enega pravega prijatelja, gremo veliko lažje skozi življenje.
Ira: Pomembno se mi zdi, da imajo mladi ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupajo. Nekoga s komer se lahko počutijo varno in sprejeto in nekoga, ki je tu za njih tudi, ko jim je težko in ko se ne znajdejo najbolje. Predvsem pa to, da mladi vedo, da ni treba, da gredo skozi težke trenutke vedno sami.
Špela: Število udeležencev mi je še najmanj pomembno. Razpisi sicer ves čas zahtevajo številke in statistike, ampak pri delu z ljudmi je učinke zelo težko meriti na tak način. Veliko več mi pomeni, da z mladim človekom vzpostaviš pristen stik, da si lahko zanj vzameš čas, mu prisluhneš in ga spodbudiš k določenim korakom, ko so potrebni, da se situacija izboljša. Da se nekaj premakne, čeprav gre za majhne spremembe.
Ira: Uspešnost programa ni odvisna od števila udeležencev, ampak se njegova prava uspešnost kaže predvsem v majhnih korakih in spremembah, ki jih opazimo pri naših mladih. Zame je uspeh programa predvsem to, da se počutijo bolj sprejete zaželene in da vedo, da v svojih stiskah niso sami.
Špela: Predvsem bi želela, da bi se kot družba začeli zavedati, da je duševno zdravje enako pomembno kot fizično. Ko nas nekaj boli, vemo, da moramo glede tega nekaj narediti, poiskati pomoč ali se zdraviti. Nekatere stvari zahtevajo čas, veliko razumevanja, potrpežljivosti in podpore. Brez predsodkov, stigme, sramu.
Ira: Če bi lahko spremenila eno stvar bi si želela, da bi bilo v družbi manj obsojanja oziroma manj predsodkov ter več razumevanja in spoštovanja.
Špela: Da je sicer na svetu veliko teme, ampak vedno tudi svetloba, vedno nekdo, ki lahko nekaj olajša, pomaga. Kot je na posvetu STISKe med mladimi na Festivalu mladih kultur Kunigunda rekel Matic Munc, to zavedanje, da niso vsi odrasli zanič, hehe.
Ira: Predvsem si želim, da bi mladi vedeli, da smo mladinski delavci tukaj zanje, da smo jim pripravljeni prisluhniti, jih razumeti in jim stati ob strani, ko se znajdejo v stiski. Da vedo, da se lahko obrnejo na nas, kadar potrebujejo pogovor, nasvet ali podporo.
Morda ne moremo vedno odpraviti vseh težav, lahko pa naredimo pomemben korak k temu, da se z njimi ne soočamo sami. Včasih se sprememba začne z majhnim vprašanjem, iskrenim pogovorom ali pripravljenostjo, da prisluhnemo drugemu. In prav to je eno najpomembnejših sporočil programa STISKe.
