Državni praznik dan reformacije je bil v Sloveniji uveden leta 1992, da bi z njim počastili spomin na versko, družbeno-politično in kulturno gibanje v Evropi v 16. stoletju, ki je zahtevalo prenovo Katoliške cerkve, sprožilo razkol znotraj nje in privedlo do novih, protestantskih cerkvenih skupnosti ter posledično do prevajanja svetopisemskega izročila v ljudske jezike, preko katerih bi bilo razumljivo posamezniku, tudi v slovenščino.
Na Slovenskem je bil osrednja osebnost tega gibanja Primož Trubar (1508-1586), ki je prispeval prvi natisnjeni knjigi v slovenščini, Katekizem in Abecednik leta 1550, k postavljanju temeljev slovenskega knjižnega jezika pa so pripomogli še drugi reformatorji, med drugim Jurij Dalmatin s prevodom Biblije in Adam Bohorič s prvo slovnico slovenskega jezika Zimske urice proste.
A hkrati s širjenjem knjig je bila prisotna tudi cenzura. Kot oblastni nadzor nad pretokom informacij se je po besedah raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Vidmarja povsod po Evropi začela zaostrovati po iznajdbi tiska s premičnimi črkami, posebej pa po začetku reformacije leta 1517, ki naj bi jo sprožilo slavnih 95 tez nemškega duhovnika Martina Luthra.
"V avstrijskih dednih deželah, kjer je živela velika večina Slovencev, je bila cenzura najprej neločljivo povezana s protireformacijo: habsburški vladarji so jo, ker so ostali katoliki, izročili v upravljanje Katoliški cerkvi - na enak način so ravnali protestantski vladarji. Toda nadvojvoda Karel Habsburški, ki je Kranjski, Štajerski, Koroški in Goriški vladal v letih 1564-1590, je moral zaradi obrambe pred osmanskim imperijem protestantskemu plemstvu in glavnim mestom dovoliti versko svobodo, s tem pa bolj ali manj prost dostop do protestantskih knjig," je povedal Vidmar.
Nadvojvoda je odločno ukrepal le, ko so bile kršene njegove pravice. "Ko je dal Trubar leta 1564 brez dovoljenja natisniti Cerkovno ordningo, je knjigo takoj prepovedal, avtorja pa izgnal," je povedal Vidmar. Cenzuro je nato po letu 1598 v polnem obsegu uveljavil njegov sin, nadvojvoda Ferdinand, poznejši cesar Ferdinand II. "V njegovem imenu so jo okoli leta 1600 izvajale protireformacijske komisije na čelu s škofi: pri spreobrnjenih in izgnanih protestantih so zasegale in javno sežigale protestantske knjige, npr. v Ljubljani, Kranju in Mariboru. V nasprotju s še danes razširjenim prepričanjem te knjige večinoma niso bile slovenske, ampak nemške in latinske," je pojasnil raziskovalec.
Po njegovih besedah je ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je vodil komisijo za Kranjsko, tako kot mnogi drugi cerkveni voditelji, tudi Luther, požigal drugoverske knjige zaradi njihove vsebine, ne jezika. "Slovensko knjigo je brez pomislekov uporabil za katoliško obnovo: duhovnikom je dovolil Dalmatinovo Biblijo in izdal izbor svetopisemskih odlomkov za branje pri maši, oprt na Dalmatinovo Biblijo," je povedal Vidmar.
Po končani protireformaciji protestantskih knjig niso nujno uničevali, ampak so jih, če so se jim zdele uporabne, kot so svetopisemski prevodi, zgodovinska in filološka dela, vključevali v cerkvene knjižnice, včasih pod ključem. Na začetku 17. stoletja pa so cenzuro prevzeli jezuiti in škofje, ki so bili še vedno pozorni na protestantske knjige, a vedno bolj tudi na politično in moralno sporna dela, na primer na Machiavellija in kritike katoliških monarhov ali na alkimistične in okultistične spise.
Kot je še pojasnil Vidmar, je preventivna cenzura, pred tiskom, ostala stroga: avtorji so se avtocenzurirali, založniki in tiskarji pa si niso drznili objavljati del brez potrebnih dovoljenj. "Sčasoma se je sprostila retroaktivna cenzura - po tisku: člani elite so prepovedane knjige, ki so jih potrebovali zaradi poklica, zanimanja ali razvedrila, brez strahu kupovali zunaj avstrijskih dednih dežel in prinašali domov."
Vsakoletna proslava ob prazniku bo letos na predvečer praznika v Murski Soboti, kjer se je ohranila protestantska oziroma evangeličanska cerkev. Proslava v tamkajšnjem Gledališču Park, na kateri bo slavnostna govornica ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, bo posvečena slovenskemu jeziku, knjigi in Trubarjevi dediščini.
Umetniški program po scenariju in v režiji Mateje Kokol bo skozi gledališko besedo, glasbo, ples in video povezal začetke slovenske tiskane besede z njenim pomenom v sodobnem svetu, v ospredju pa bosta zahvala Trubarju za njegov prispevek k razvoju slovenskega knjižnega jezika ter razmislek o besedi kot nosilki kulture, znanja, zgodovinskega spomina in medsebojnega razumevanja, piše v napovedi proslave.
Na sam praznik bo svoja vrata odprla predsedniška palača v Ljubljani, kjer si bodo obiskovalci lahko ogledali protokolarne prostore urada predsednice RS Nataše Pirc Musar, na Trubarjevi domačiji na Rašici v občini Velike Lašče pa bodo potekali vodeni ogledi pod strokovnim vodstvom. Pripravili so tudi predavanje Trubar, prvi superintendent cerkvene občine v Ljubljani, na katerem bo mogoče spoznati Trubarjevo življenje in delo s poudarkom na življenje v času, ko je bil vodja protestantske cerkve v Ljubljani.
