To ni zgolj pripoved o ženski, ki se prebija skozi življenjske preizkušnje – je izpis notranjega glasu, ki ne prenaša okovov. Njene misli tečejo kot reka: nepredvidljive, včasih divje in silovite, spet drugič umirjene in globoke. Z osupljivo neposrednostjo razkriva svojo izkušnjo – tudi z odvisnostjo – in ne skriva, kako krhek je bil ta boj. Duhovnost ne predstavlja kot odrešitev, temveč kot proces, ki ga spremlja lucidnost, dvom in ščepec ironije. Hkrati odpira prostor razmisleku o dušnih dogovorih – tistih nevidnih silnicah, ki nas potiskajo v razreševanje travmatičnih vezi.
Piše zato, ker mora – ker je pisanje edini način, da se prebije skozi notranje viharje. V tej neolepšani izpovedi je prava moč knjige: v pogumu, da pove resnico. Govori o padcih in vzponih, o ljubezni, ki ni vedno obstanek, ampak tudi odhod. In o svobodi, ki pride šele, ko si upamo izstopiti iz vlog, ki niso naše. Nemirne noge nas spomnijo, da življenje ni mirovanje, temveč nenehno gibanje, in da spremembe niso grožnja – temveč priložnost za rast.
Knjiga je izšla aprila pri Založbi 5ka, s subtilnimi, a izrazitimi ilustracijami Maje Gavriloske, ki ji dodajo poseben vizualni utrip.
Nekaj misli iz knjige:
Zgodbe so zgodbe. Ene smešne, ene žalostne, ene za zjokat, druge za znoret. Vsi jih imamo, samo zapisati jih znamo eni bolje. Drugi pa povedati in smo si bot.
Ob koncu dneva se vsi slečemo. Vse maske gredo z lic, vse solze se posušijo in ves smeh ponikne. Ob koncu dneva nam še Bog ne sodi. Zakaj bi ga torej preživeli kot nekdo, kar nismo?
Pisatelj je tisti, ki piše in pika. Ne bere knjig o pisanju, ne posluša predavanj, ne vpisuje se na seminarje in včlanjuje v klube za pisce, ne da bi pisal!
Drži, kot pravijo, da talent še ni garancija za uspeh, da trdo delo tudi ne, pa sem ugotovila sama.
To so moji elementi sreče: zavestno živeti v sedanjosti, se veseliti jutri in biti hvaležna za včeraj. Če to dosežem, potem se bom odrezala bolje, kot sem se zadnjič. Ne vem, kaj prihaja naproti, vem pa, da če pričakujem dobro, prihaja dobro, in da če pričakujem strahove, pridejo tudi ti.
O avtorici
Taddea Miklavin se z rahlo hudomušnostjo opiše kot »mlada slovenska pisateljica srednjih let«. Pisateljsko pot je namreč začela šele v poznih štiridesetih, a obenem pripomni: »Pisala pa sem trideset let.«
Prav to razmerje med dolgoletnim notranjim ustvarjanjem in poznejšim javnim izlivom misli prepleta tudi v tej knjigi. Nemirne noge niso le potopis skozi osebne in poklicne vzpone ter padce, temveč predvsem popotovanje nazaj k sebi – iskreno, neolepšano in pogosto presenetljivo.
Čeprav je to njen knjižni prvenec v slovenščini, Nemirne noge niso njeno prvo delo. Pred tem je napisala knjigo 333, moje popotovanje k rasti in ustvarjalnosti, a v tujem jeziku. Nova knjiga je tako svojevrstno nadaljevanje – tokrat v jeziku srca in doma.
Taddea čuti, da šele zares vstopa v pisateljski svet. Pravi, da stoji na začetku dolge poti, ki jo namerava prehoditi z enako odločnostjo, kot je doslej iskala svojo resnico.
Vir: Agencija Plus
