Nedeljske prireditve v Vipavi se bo udeležila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Fašistični režim je več kot 20 let izvajal nasilno poitalijančevanje Slovencev in Hrvatov. To je med drugo svetovno vojno spodbudilo množičen upor prebivalstva, ki se je nadaljeval po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji od septembra 1943 do maja 1945.
Po vojni se je morala poraženka Italija v skladu z mirovnim sporazumom z zavezniškimi silami, zmagovalkami v drugi svetovni vojni, odpovedati nekaterim ozemljem. Šlo je za ozemlja, ki jih je zasedla po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne in si jih zatem priključila na podlagi Rapalske pogodbe, ki jo je sklenila s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Na območju, ki ga je morala Italija predati leta 1947, so Slovani sestavljali večino prebivalstva. Več naselij z večinsko slovenskim prebivalstvom na Goriškem in Krasu, ki so bila prej del avstrijske Primorske, pa je ostalo v Italiji. Hrvaški je pripadlo precej ozemlja z večinsko italijanskim prebivalstvom v Istri.
Na območju Svobodnega tržaškega ozemlja je bilo mestno prebivalstvo večinoma italijansko, podeželsko pa slovensko. Na obalnem pasu med Trstom in Novigradom na Hrvaškem je namreč pariška pogodba predvidela ustanovitev neodvisne države, Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Ozemlje nikoli ni dobilo guvernerja in ni bilo konstituirano kot država, ves čas je bilo razdeljeno na dva dela. Cona A je bila pod anglo-ameriško, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo.
STO je bilo razpuščeno leta 1954 z londonskim sporazumom, po katerem je Italija dobila cono A s Trstom, Jugoslavija pa cono B s Koprom, Izolo, Piranom, Umagom in Novigradom. Takrat so meje Socialistične republike Slovenije dobile obliko, ki jo je podedovala samostojna Republika Slovenija.
Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo, samostojna Slovenija pa je nato leta 1992 prevzela pravno nasledstvo podpisnice sporazuma.
Po ocenah zgodovinarjev je na koncu zunaj matične države ostalo približno 140.000 Slovencev. Z ozemlja, ki je pripadlo Jugoslaviji, se je v Italijo izselilo od 200.000 do 300.000 ljudi, od tega 27.000 iz Slovenije, je leta 2000 ocenila mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev.
Leta 2005 je Slovenija razglasila 15. september, dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe, za praznik vrnitve Primorske k matični domovini. Ta ni dela prost dan, državno proslavo v počastitev prazniku pa organizirajo vsakih pet let.
Kot kaže, bomo praznik pod tem imenom letos obeležili zadnjič, saj je državni zbor prav ta teden na predlog skupine primorskih koalicijskih poslancev izglasoval spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih, po kateri bo 15. september poslej praznik priključitve, in ne več vrnitve, Primorske k matični domovini.
Koalicijska večina je prepričana, da dosedanje poimenovanje ni ustrezalo zgodovinskim dejstvom niti tradiciji poimenovanja praznika. Kot pravi prvopodpisana pod predlagano spremembo, poslanka SD Meira Hot, so na Primorskem vedno praznovali priključitev in nikoli vrnitve Primorske, kar dokazujejo tudi pisni viri. Poudarila je, da je tako poimenovanje del primorske tradicije in kolektivne identitete.
V opozicijskih SDS in NSi so spremembi nasprotovali. Menijo, da bi lahko imele spremembe zakona neugodne mednarodno-pravne posledice, saj bi italijanski strani omogočile sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Kljub izglasovanju sprememb te letos še ne veljajo, saj bo državni svet v ponedeljek odločal o odložilnem vetu, ki ga je predlagala skupina državnih svetnikov z Brankom Tomažičem na čelu.
V stranki slovenske manjšine v Italiji Slovenska skupnost (SSk) medtem spremembi poimenovanja nasprotujejo. Ob tem so navedli besede pokojnega pisatelja Borisa Pahorja, ki je spremembi odločno nasprotoval že pred leti, ko se je ta predlog pojavil. Pahor je namreč trdil, da je bila za Slovence to vrnitev, saj so dobili vrnjeno, kar jim je bilo vzeto, zato mora poimenovanje vrnitev ostati, so spomnili.
Hkrati izpostavljajo, da je ta datum pomemben tudi za Slovence v Italiji, saj je na ta dan leta 1947 začela veljati pariška mirovna pogodba, ki je vrnila Primorsko matični domovini. “Stranka Slovenska skupnost se zelo dobro zaveda pomena slovesnosti in kolektivnega spomina na pretekle dogodke, ki so zaznamovali slovenski narod, prav tako se zaveda pomena pravilnih nazivov, ki jih tem dnevom dajemo,” so zapisali v sporočilu za javnost.
Primorci medtem pripravljajo več dogodkov ob obeležitvi praznika. Osrednjo slovesnost z naslovom Moja pesem je himna srca letos pripravljata Občina Vipava in Združenje borcev za vrednote NOB Ajdovščina-Vipava, ki sta nekatere razburila, ker sta že vabila na praznik priključitve. Slovesnost, na kateri bo slavnostni govornik predsednik vlade, bo v nedeljo ob 18. uri na Glavnem trgu v Vipavi.
Sicer pa je premier v luči prihajajoče nedeljske proslave danes sprejel predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, so sporočili iz kabineta predsednika vlade. Kot so navedli, zveza deluje v javnem interesu in združuje organizacije, ki skrbijo za ohranjanje spomina na vojne veterane ter žrtve vojnega nasilja, vključno z izgnanci, interniranci, ukradenimi otroki, političnimi zaporniki in skrbniki vojnih grobišč.
Vir: STA
