Zaradi vladnih ukrepov se je naše gibalno-ustvarjalno okolje nekako omejilo in posledično se je v neki meri naša pozornost obrnila bolj vase. Pri meni osebno, so med drugim poniknile močno oklepane sanje o novih začetkih in priložnostih izven meja Slovenije. Nisem se predal, le začel sem se postopoma bolj sprejemati in se zavedati, kje sem, tako lokacijsko, kot tudi življenjsko. Po novem sem vse bolj vpet v domače, lokalno okolje, postopoma spoznavam vse barve in raznolikosti Velenjčanov, učim se, kdo sploh smo Velenjčani in kaj vse Velenje v tem času ponuja, predvsem pa, kam se kolektivno usmerja energija te lokalne skupnosti in kakšen pridih prihodnosti ta oddaja. Skušam ohranjati objektiven pogled in v tem obstoječem toku postopoma najti svoje mesto za izražanje.
Včeraj sem se v Vili Bianci udeležil okrogle mize konStruktivno o konSu, torej o platformi sodobne raziskovalne umetnosti, pod katero trenutno v Velenju poteka tudi dvotedenski festival, ki ga organizira Mladinski center Velenje. V osnovi gre za projekt EU, v katerega se je vložilo ogromne vsote denarja, z namenom, da bi se Slovenija do določene letnice dvignila na raven razvite države.
Izjemna stvar pri tem se mi zdi, da kakorkoli se trenutno govori o prezirljivosti kulture, je po drugi strani konS nova izhodiščna točka na tem področju, podprta z milijone evrov. Zdi se, da tako kultura, kot tudi ostala področja s tem prehajajo v novo dimenzijo, na nov nivo človeškega pogleda na svet, kvalitete sobivanja in izražanja. Po drugi strani pa lahko razumem nastajanje teh novih laboratorijev in vozlišč po državi, tudi kot dolgoročno investicijo v novo politično sredstvo za poceni izume in delovno silo, kateri užitek v svojem delu potencialno megli um pred širšo sliko dogajanja. Mogoče malce grobo rečeno, ampak, ali bo človek ravnal odgovorno s tehnologijo, je tukaj največje vprašanje, saj človeka danes lahko vidimo tudi tako, da nenehno rine v raziskovanje izven sebe, na prezirljivih temeljih nerazrešenega notranjega sveta. Kakšno matrico gradimo, ko se pogledamo iz vidika razvoja vesolja, bi se morali bolj pogosto vprašati. Ampak to je tema zase…
Zanimive misli je v zadnjem novinarskem prispevku za Velenjcan, podal tudi Nejc Trampuž, okoljski aktivist in eden izmed avtorjev omenjene instalacije BYEBYEWORLD.EXE, kjer je povedal, da smo v okoljski krizi ravno zaradi industrijskega razvoja oz. tehnologije, ampak, da tehnologija kot sama ni kriva, temveč metodologija uporabe le te. Tehnologija nas potencialno lahko tudi hitreje reši iz te krize in na zemljo doprinese način življenja, ko lačnega človeka praktično več ne bo. Sicer je lakota stvar trenutne globalne politike, ampak tehnološko gledano, menim, da bomo dosegli popolnoma nove standarde, po drugi strani pa se vsako leto bolj v polnosti poslavljamo od zasebnosti.
Danes sem v sklopu konS modula obiskal tudi umetniško instalacijo z naslovom Zvočna prepletanja, kjer sem imel priložnost govoriti z avtorjem. Boštjan Perovšek je glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov. Njegova posebnost je ustvarjanje bioakustične glasbe, ki temelji na zvokih živali, posebno žuželk. Njegovo delo je izjemno, a iz njega sem želel izvleči, kako se takšna vrsta umetnosti lahko prepleta z dvigom kvalitete našega življenja. V prvi vrsti je odgovor sam po sebi jasen, saj gre za delo, ki inspirira in širi obzorja zavesti, v drugi vrsti pa govorimo o prepletu umetnosti z gospodarstvom, na kar je podal primer dela Ivana Regena, ki je, posplošeno rečeno, odkril, da se nekatere žuželke med seboj sporazumevajo z zvokom.
Te ugotovitve so potem želeli uporabiti pri težavi množičnega razmnoževanja žuželk na vinogradih, ki so močno vplivale na pridelek. Ugotovili so, da se samec in samica parita tako, da se najdeta s pomočjo zvočne komunikacije. Prišli so na idejo, da bi z umetno umeščeno zvočno frekvenco v prostor, preprečili, da bi se žuželki slišali in s tem onemogočili njuno razmnoževanje. Zanimivo, a porajalo se je novo vprašanje – ali s to zvočno frekvenco vplivamo tudi na druge živali in procese narave, poleg tega pa so v praksi ugotovili, da se ob prekinitvi zvoka, žuželke v samo nekaj sekundah ponovno pričnejo pariti. Torej, ponovno govorimo o takšnih in drugačnih umetnih posegih v naravo za voljo kapitala, s tem da tokrat na navidezno prijaznejši način, v nasprotju z uporabo kemije.
Z obstojem in razvojem človeka, je poseganje v naravo praktično neizogibno. Na nas je bolj to, da ugotovimo, kje so meje dveh skrajnosti, da lahko vzpostavimo ravnovesje sobivanja na tem planetu. Mogoče pa bi z dovolj namenjenega časa in denarja v takšne raziskave celo uspeli razrešiti zgoraj omenjeno težavo, a verjamem, da če bi se z raziskovalnimi investicijami, ki se tičejo dviga družbe, usmerjali bolj vase in v nadgradnjo človeške zavesti, kvalitete bivanja v človeškem telesu, bi se posledično kvaliteta bivanja v okolju zmanifestirala sama. Človek pač nekako pogosteje deluje po principu popravljanja, kot preprečevanja.
V ta zapis sem na omenjeno temo skušal zajeti čim več plati pogledov. Vse ostale misli, ponižno prepuščam vam.
Avtor: Ervin Škotnik
Foto: Okrogla miza konStruktivno o konSu v Vili Bianci
