Tekoče branje je osnova posameznikovega razvoja in tako izobraževalnega kot vseživljenjskega učenja, pri čemer je izredno pomembno bralno razumevanje. Gre za proces, ki vključuje neovirano prepoznavanje črk in besed s poudarkom na tistih, povezanih z vsebino besedila, pa tudi bralčevo predhodno znanje o temi. Branje z razumevanjem namreč presega samo branje, saj je del tega tudi vrednotenje prebranega.

Posameznik mora torej učenje branja usvojiti v tej meri, da ob branju uporabi različne aktivne strategije za osmišljanje in razumevanje besedila, kar je po besedah specialne pedagoginje Alenke Stare ustanoviteljice Šole prihodnosti možno doseči ob primerni podpori in spodbudi otrok v procesu učenja branja oziroma izbiri ustreznih pripomočkov.

Temeljna načela bralnega razumevanja

Učenje branja ni v resnici nič drugega kot aktivni postopek, ki otroku omogoči pridobivanje novih informacij, doživetij in izkušenj ter mu pomaga ozavestiti okolico in sporazumevati se.

Na razumevanje prebranega vplivajo:

• predhodne kognitivne zmožnosti, kakršne so poprej usvojene miselne sposobnosti, denimo avtomatizirano prepoznavanje besed in fonološko zavedanje,
• metakognitivna znanja, ki omogočijo prepoznavanje oblik in funkcij besedila ter določanje splošnih in specifičnih namenov teh, kar bralec doseže tako, da besedilo preleti, v povezavi z njim postavlja (pod)vprašanja, povezuje vsebino, jo povzema ter razlaga,
• značilnosti besedila, ki vplivajo na samo razumevanje tega.

V povezavi s slednjim obstajajo tri ravni razumevanja besedil:

1. besedilno razumevanje (pomen besed, morebitne težave, ki se kažejo pri povezovanju in razumevanju besedila),
2. razumevanje s sklepanjem (prepoznavanje povezanosti med posameznimi deli besedila, sposobnost razlaganja vsebine, povezovanje informacij s predhodno pridobljenim znanjem) in
3. uporabno-kritično branje (vrednotenje, preoblikovanje besedila, analiziranje tega, ocenjevanje relevantnosti podanih informacij, ustvarjalno razumevanje).

Vse tri ravni je možno uspešno usvojiti, a so zanje potrebne vaje za branje, med katerimi za najuspešnejše veljajo ponavljajoče branje (pri tem največjo vlogo odigrajo starši, vzgojitelji in pedagogi, ki otroku najprej besedilo preberejo sami, nato pa ga prosijo, da ga prebere še sam), večanje besednega zaklada (tega otrok pridobi, če po branju rešuje uganke, miselne in druge igre) in urjenje v bralnih strategijah (uporaba miselnih vzorcev, povzetkov, slik, ilustracij). V pomoč pri učenju branja je lahko prav tako usmerjeno poučevanje in v enaki meri uporaba učenju branja prilagojenega didaktičnega gradiva.

Specialna pedagoginja Alenka Stare, ki že vrsto let vodi interaktivna predavanja in delavnice, je z namenom olajšanja procesa učenja branja napisala delovni učbenik Kaj pa ti bereš?, namenjen učencem prve triade, ki na osnovi malih tiskanih črk šele usvajajo bralno razumevanje.  Starši, vzgojitelji ter pedagogi pa hkrati z njim lahko posežejo po priročniku Učenje in poučevanje v prvih treh razredih in tako otrokovo učenje branja pospešijo.

Učenje branja po 10 – stopenjskem modelu

Najvišja stopnja branja z razumevanjem oziroma t.i. bralna pismenost prvenstveno podrazumeva tekoče branje, v nadaljevanju pa razumevanje besedila, zmožnost iskanja informacij v tem in njegovo kritično vrednotenje, kar je mogoče z obvladovanjem tehnike učenja branja.

Za te se po 10 – stopenjskem modelu štejejo:

1. Poslušanje. Učenje branja se pri vsakem otroku začne s poslušanjem odraslih, zato je pomembno, da ti izkušnjo naredijo kar se da prijetno. Da bi to dosegli, je treba pozornost nameniti tematiki, ki naj bo skladna z otrokovo starostjo in njegovimi zanimanji, posebej priporočljivo pa je besedilo povezati s prazniki, letnimi časi ter dogajanji v naravi, saj se na ta način otrok lažje poistoveti s slišanim. Poleg tega naj bo zgodba vsebinsko in slogovno primerna njegovemu predznanju (arhaičen jezik zahteva predhodni pogovor, jezikovno bogata besedila pa za otroke, mlajše od petih let, niso primerna), branje pa kar se da doživeto (uporaba mimike, kretenj) ter podprto s slikovnim gradivom (ob branju naj si otrok ogleduje ilustracije).
2. Pripovedovanje. V procesu učenja branja je izjemnega pomena spodbujanje otroka k pripovedovanju v knjižnem jeziku in v celih povedih. Ta del je lahko povezan z besedilom, lahko pa gre tudi za povzetek doživetega.
3. Pogovarjanje. Govorni razvoj in bogat besedni zaklad sta za branje z razumevanjem ključna, to pa je med drugim dokazano povezano z izobraževalno-karierno uspešnostjo posameznika. Govor se sicer oblikuje že v predšolski dobi, ko potekata učenje branja (prepoznavanje črk in pretvorba teh v glasove) in pisanja (prepoznavanje glasov in pretvorba teh v črke).
4. Orientacijske sposobnosti. Učenje branja je uspešno le, če ima otrok razvito orientacijo na ploskvi, kajti pri branju je nujno dosledno sledenje besedila z leve proti desni, kar se krepi tudi med učenjem pisanja.
5. Prepoznavanje črk. Praksa kaže, da učenje branja in pisanja večinoma potekata sočasno, vendar raziskave potrjujejo, da je učenje branja učinkovitejše, v kolikor otrok najprej usvoji vse črke abecede, šele nato pa prične tudi z učenjem branja.
6. Analiziranje. Otrok usvoji branje, ko je sposoben prepoznavanja glasov, besed in simbolov v besedilu ter združevanja teh v celote. Besede mora tako znati razčleniti na zloge, črke, glasove in obenem črke povezati z ustreznimi glasovi.
7. Povezovanje. Branje je proces, ki povezuje zaporedja simbolov v smiselno celoto, a ta ni samoumeven, zaradi česar učenje branja zahteva številne vaje za branje.
8. Obvladovanje bralne tehnike. Vse poprejšnje točke je treba kar se da izpopolniti, nato pa otroka postopno uvajati v vse težja besedila ter ga spodbujati k povezovanju simbolov v celoto.
9. Razumevanje. Cilj učenja branja, s katerim so tekom odraščanja soočeni vsi ljudje, je razumevanje prebranega, vendar v povezavi s tem obstaja določen vrstni red, ki vodi k optimalnemu usvajanju veščine razumevanja prebranega. Pričeti je namreč treba z branjem besed in opisovanjem pomena teh, nadaljevati z branjem povedi in opisovanjem njihovih pomenov, šele nato pa se preusmeriti k branju kratkih besedil, opisovanju teh in odgovarjanju na z njimi povezana vprašanja ter nazadnje branju daljših besedil, opisovanju teh in odgovarjanju na vprašanja.
10. Vrednotenje. Po končanem procesu učenja branja je otrok zmožen branja in razumevanja starosti prilagojenih besedil ter povezovanja pomena teh s predhodnim znanjem in izkušnjami. Ob tem ima o prebranem možnost razmišljati in drugim posredovati povzetek prebranega.

Po nasvetih specialne pedagoginje Alenke Stare, posvečene vzgoji otrok z učnimi težavami je najbolje, da otrok na začetku učenja branja prebranim besedam sledi s prstom, bere glasno, se naslanja na slikovno gradivo, po branju pa se o prebranem pogovori z odraslim. Na ta način bo namreč branje povezal s primerjanjem, z analiziranjem in vrednotenjem, kar mu bo kasneje v življenju olajšalo marsikatero učenje.