Otrokom iz nižjih razredov osnovne šole je treba zagotavljati čas in prostor za igro, poudarjajo strokovnjaki. Tako denimo v strokovni reviji Zavoda RS za šolstvo Razredni pouk navajajo, da je otroška igra naravna dejavnost, ki je notranje motivirana. Otrok v njej uživa. Nudi priložnosti, da razvija domišljijo, samoregulacijo, učno motivacijo, socialne in sporazumevalne zmožnosti ter predstavno mišljenje. Kot primer igre so v eni od številk navedli otroško ljudsko igro Mati, koliko je ura?
Pri spraševanju mame po času veliko smeha, pri igri Tovor gre pa tudi zardevanja
Pri igri Mati, koliko je ura?, ki so jo omenili v reviji, se večina igralcev postavi na črto, narisano na tleh, nekaj metrov pred njimi pa je igralec v vlogi mame. Igralci eden za drugim sprašujejo: “Mati, koliko je ura?” Igralec v vlogi mame vsakemu posebej odgovori denimo: dva slonja, tri žabje, štiri mišje korake in podobno. Posamezni igralec naredi toliko korakov, kolikor mu je naročeno, a morajo biti čim bolj podobni koraku posamezne živali. Pri tem je lahko veliko zabave, saj posnemanje korakov živali ni enostavno.
Kdor prvi doseže igralca v vlogi mame, zmaga in prevzame njegovo vlogo.
Znana otroška igra je tudi Tovor gre, ki pa se igra v več različicah. V eni otroci sedijo ali stojijo v krogu, eden pa hodi okoli njih, jih treplja po hrbtu in sprašuje: “Tovor gre?” Potrepljani otrok odgovori bodisi, naj gre, bodisi, naj se ustavi. Otrok, ki sprašuje, pri odgovoru “Naj gre!” nadaljuje svojo pot. Če pa odgovor zahteva, naj se tovor ustavi, vpraša: “Kaj naj naredi?” Otrok, ki je zahteval ustavitev tovora, mu mora zadati določeno nalogo, potem pa sam prevzame vlogo spraševalca.
V drugi različici pa spraševalec stoji v sredini kroga, ostali pa imajo zaprte oči. Spraševalec ob vsakem vprašanju “Tovor gre?” pokaže na drugega tekmovalca iz kroga. Ko eden od njih namesto “Naj le gre” odloči, da “naj se ustavi”, pove tudi nalogo, ki jo mora opraviti tisti, na katerega je spraševalec kazal s prstom. Ker je tedaj mižal, se večkrat zgodi, da nalogo dodeli kar samemu sebi.
Naložene naloge so lahko smešne, včasih pa lahko povzročijo tudi zadrego in zardevanje.
Pri gumitvistu je treba skakati pri precejšnji višini, pri gnilem jajcu dobro teči
Igra gumitvist, pri kateri je treba imeti elastiko, zahteva, da se elastika pri stopnjevanju igre preskoči pri precejšnji višini. Dva igralca, med seboj oddaljena približno dva metra, si okrog nog napneta približno štiri metre dolgo elastiko. Tretji igralec jo preskakuje na dogovorjen način in pri različnih višinah. Višina, ko imata igralca z elastiko slednjo pri gležnjih, je poimenovana prva. Višina z elastiko pri kolenih je druga, višina z elastiko pod zadnjico je tretja, z elastiko okoli pasu četrta in z elastiko pod pazduho peta.
Pri različici, ki je najbolj preprosta, skakalec najprej skoči tako, da je med njegovimi nogami en del napete elastike, potem tako, da je med nogami drugi del, in zatem tako, da sta med nogami oba dela. Sledi le še zasuk za 90 stopinj in skok, da se osvobodi elastike.
Če se pri skakanju zmoti, če torej naredi fuč, nadaljuje igro naslednji igralec. Ko prvi pride znova na vrsto, nadaljuje na tisti višini, kjer je prej naredil fuč. Zmaga tisti, ki brez napake odskače pri vseh višinah.
Dobra fizična pripravljenost prav tako pride prav pri igri gnilo jajce, so spomnili v etnografskem muzeju. Igralci sedijo v krogu, eden pa okoli kroga nosi robček in ga medtem spusti za hrbet enemu od otrok v krogu. Tisti, ki začuti robček za seboj, ga pobere in skuša uloviti metalca robčka. Če ga ulovi, ulovljeni postane gnilo jajce in se usede v sredino kroga. Gnilo jajce postane tudi tisti, ki za sabo ne začuti vrženega robčka niti po tem, ko metalec robčka obhodi že cel krog.
Hodulje so bile v času z malo igračami še najbolj zahteven pripomoček
Otroci so morali denimo med svetovnima vojnama, ko niso imeli veliko igrač, pri igri uporabiti svojo domišljijo, je povedala kustodinja pedagoginja v SEM Sonja Kogej Rus. Veliko je bilo skrivalnih in lovilnih iger ter izštevank. Zelo stara igra so po njenih besedah slepe miši, pri čemer je znanih več različic.
Pri tej igri enemu od otrok zavežejo oči z ruto, s čimer postane “slepa miš”. Nekajkrat ga zavrtijo okoli njegove osi in stečejo stran, otrok z zavezanimi očmi pa jih lovi. Tisti, katerega ulovi najprej, postane “slepa miš”, sam pa se lahko vrne med ostale otroke.
Če pa so bili za posamezno igro potrebni določeni pripomočki, so bili ti po pojasnilu etnologinje Kogej Rus izdelani doma. Takšne so bile denimo hodulje za hojo, torej lesena drogova s stopničkama za stopala.
Igre na Slovenskem je sicer med svetovnima vojnama sistematično raziskoval Niko Kuret, ki je bil kasneje etnolog na Inštitutu za slovensko narodopisje in akademik. Igre je popisal v delu Veselja dom.
Vir: STA
