Letošnji Pikin festival v ospredje postavlja Pikine zgodbe, pripovedi o pogumu, življenju, premagovanju ovir in notranji moči. Prav v tem kontekstu je bila izbira Bronje Žakelj za častno pokroviteljico še posebej pomenljiva. Njeno pisanje izhaja iz osebne izkušnje, vendar odpira teme, ki so blizu mnogim: družino, izgubo, bolezen, odraščanje, ljubezen in iskanje poti naprej.
Leta 2018 je izšel njen prvenec Belo se pere na devetdeset, avtobiografski roman o otroštvu in odraščanju v Ljubljani. V njem iskreno in brez olepševanja pripoveduje o osebnih preizkušnjah, med drugim o izgubi mame in brata ter lastni bolezni. Hkrati je to knjiga o ljubezni, spominih in iskanju poti naprej.
Osrednja misel Pikinega pozdrava Bronje Žakelj je bila, da vsaka Pika potrebuje dobro zgodbo. Pisateljica je svojo življenjsko pot opisala kot zgodbo, ki lahko navdihuje druge, podobno kot Pika Nogavička s svojo neustrašnostjo in vztrajnostjo.
Ob tem se je dotaknila tudi vprašanja, kje se skriva prava moč. Pika je močna, ker zmore dvigniti konja, premagati ovire in se postaviti zase. Toda obstaja tudi drugačna moč: tista, ki ni merljiva s kilogrami, metri ali sekundami. To je moč srca, ki pomaga dvigniti pogum, ko nas je strah, in upanje, ko ne vemo, kako naprej.
Obiskovalci so lahko Bronjo Žakelj spoznali tudi skozi vprašanja o njenem pisanju, življenjskih izkušnjah, romanu Belo se pere na devetdeset in o tem, kaj pomeni svojo zgodbo povedati na glas.
Ker zgodbe niso namenjene le otroški domišljiji, temveč tudi odraslim, ki v njih prepoznajo lastne izkušnje, vprašanja in upanje.
