S kar 212 občinami je tako Slovenija danes ena od evropskih držav z največjim številom občin glede na število prebivalcev. Primerjava vzhodne polovice države z zahodno kaže, da je vzhodna precej bolj razdrobljena na občine kot zahodna.
Nastanek prvih oblik lokalne samouprave na ozemlju današnje Slovenije sicer sega v leto 1850, ko so bili po marčni revoluciji in sprejetju nove ustave v takratnem Avstrijskem cesarstvu izvoljeni prvi občinski sveti. Sodobno lokalno samoupravo pa je Slovenija dobila po osamosvojitvi in sprejetju ustave.
Uvedba lokalne samouprave je bila pomembno državotvorno dejanje, saj je nova država državljanom z ustavo zagotovila pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev.
Stare družbenopolitične skupnosti oz. občine, bilo jih je 62, so prenehale obstajati proti koncu leta 1994. Prve lokalne volitve v novem sistemu so 4. decembra 1994 potekale v 147 novoustanovljenih občinah, nato pa se je število občin vztrajno povečevalo. Tako so 22. novembra 1998 lokalne volitve imeli že v 192 občinah, štiri leta kasneje v 193 občinah, oktobra 2006 pa v 210 občinah. Zadnji občini sta bili ustanovljeni leta 2011. To sta Mirna in Ankaran.
Tudi pozneje so se sicer meje nekaterih občin v manjšem obsegu spreminjale. Razlog za to so bile uskladitve katastrskih meja, prenos posameznih naselij ali delov naselij med občinami, odpravljanja nejasnosti, ki so nastale ob ustanavljanju občin v 90. letih, ali pa odločitev prebivalcev na lokalnih referendumih. Ob nastanku Občine Ankaran so morali denimo natančno določiti novo mejo z Mestno občino Koper.
Med današnjimi 212 občinami jih je več kot polovica majhnih, s 5000 prebivalci ali manj, v njih pa prebiva le šestina slovenskega prebivalstva. Po drugi strani v zgolj dveh največjih mestnih občinah, Ljubljani in Mariboru, prebiva skoraj petina vseh državljanov Slovenije. Status mestne občine ima 12 občin, nazadnje je ta status leta 2021 pridobila občina Krško.
Ena od pomembnejših prelomnic na področju lokalne samouprave je bilo sprejetje zakona o financiranju občin leta 2006. Z njim so s spremembami metodologije primerne porabe skušali zagotoviti sorazmernost nalog občin z viri financiranja ter večjo finančno avtonomijo občin pri pridobivanju sredstev in pri njihovi porabi. Gre za najpomembnejši element sistema financiranja občin, saj prav na ta način država izračuna višino povprečnine ter finančne izravnave za posamezne občine.
V ustavi področje lokalne samouprave urejajo členi od 138. do 144. Tako ustava določa, da se občine ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.
Država lahko z zakonom prenese na občine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi potrebna sredstva. Občina se financira iz lastnih virov, kot so dohodnina, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, takse, koncesijske dajatve, prihodki od glob in drugi viri.
Tistim občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država po določenih merilih zagotovi dodatna sredstva.
Čeprav ustava v 143. členu določa tudi ustanovitev pokrajin, teh v Sloveniji kljub več poskusom še nimamo. Da se bo lotila tega oreha, ki je izjemno trd predvsem zaradi nestrinjanja glede števila in oblikovanja pokrajin, je napovedala tudi nova vlada. Ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj je tako med svojimi prioritetami izpostavilo pripravo zakonodaje za ustanovitev pokrajin.
