Vsi ljudje mislimo, čutimo in se vedemo. Marsikatera stvar ali človeški mehanizem nam je skupen. Kljub temu, da smo si ljudje med sabo lahko zelo podobni (npr. po vrednotah ali uresničevanju enakih ciljev), pa smo si v določenih stvareh lahko zelo različni. Ena izmed razlik, ki jo želim izpostaviti v današnjem prispevku je ta, da se ljudje zelo različno odzivamo na določene dogodke. V večini primerov nastane ta razlika zato, ker si ljudje na splošno različno razlagamo oz. intepretiramo dogodke ali svet okoli nas in tudi svet v nas. 

PRIMER

Predstavljajte si, da partner/ica z vami neobzirno ravna. Slednji so mogoči scenariji, ki predstavljajo različne odzive na to specifično situacijo.

• Scenarij 1 (pripiše tak pomen): ‘’Ti, ti že nimaš pravice z mano tako ravnati! Kdo pa misliš, da si?’’ (oseba občuti jezo ali užaljenost)
• Scenarij 2 (pomisli): ‘’Prepričan/a sem, da me ne ljubi, ker drugače, se nebi tako obnašal/a.’’ (in ob tem se oseba počuti depresivno)
• Scenarij 3 (je mnenja): ‘’To neobzirno obnašanje zagotovo pomeni, da me bo zapustil/a, zaradi druge/ga.’’ (oseba občuti ljubosumje)
• Scenarij 4 (pomisli): ‘’Ne zaslužim si tega! Jaz se zelo trudim, da sem čim bolj obziren/a!’’ (oseba se počuti prizadeto)
• Scenarij 5 (je mnenja): ‘’Spet sem nekaj zakrivil/a, ker drugače se ne bi tako obnašal/a do mene.’’ (oseba se počuti krivo)
• Scenarij 6 (pomisli): ‘’Ne zanimam ga/je več, zapustil/a me bo.’’ (oseba občuti strah, tesnobo)
• Scenarij 7 (se odloči): ‘’Grdo se obnašaš in tega ne bom več prenašal/a.’’ (oseba občuti zlovoljnost, jezo..)
• Scenarij 8 (je mnenja): ‘’Zagotovo je ugotovil/a nekaj prezira vrednega o meni.’’ (oseba se počuti osramočeno)

Kot vidimo lahko ena situacija pri različnih ljudeh sproži različne razlage dogodkov in s tem tudi različne odzive. Ker smo ljudje čustvena bitja, lahko govorimo tudi o čustvenih odzivih. 

Zakaj se torej počutimo, kot se počutimo?

Kot sem omenila, smo ljudje bitja, ki mislimo, čutimo in se vedemo. Naše misli se procesirajo v možganih, čustva pa se najpogosteje pojavijo takrat, kadar določenim mislim ali dogodkom / situacijam pripišemo nek pomen. Če pomena ne pripišemo (ko je recimo stvar nerelevantna za nas), potem najverjetneje ne bomo začutili intenzivnejših občutkov. 

Zakaj se hitreje odzivamo (predvsem čustveno) kot mislimo? To je zato, ker imamo center v možganih imenovan Amigdala (ang. amygdala), ki se aktivira v čustvenih situacijah (tudi nevarnih) in je odgovoren za hitre reakcije. Včasih nam je to koristilo predvsem zaradi hitrega reagiranja pred nevarnostjo, danes pa ohranja center svojo funkcijo, kljub temu, da nam ne pretijo takšne nevarnosti, kot so nam v preteklosti (ko smo npr. živeli v gozdu in se srečevali z medvedi). 

• Prvi odgovor na današnje tematsko vprašanje lahko razberemo iz zgornjih scenarijev; počutimo se kot se počutimo, ker situacijam različno pripisujemo različne pomene, iz tega pa sledijo različna počutja. 
• Drugi odgovor  je ta, da so naše čustvene reakcije hitrejše, kot pa tisti odzivi, ki jih uspemo premisliti (če premislimo, se lahko potem zgodi drugačen scenarij, npr. bolj objektiven in se zopet lahko drugače počutimo). 
• Tretji odgovor na vprašanje pa se skriva znotraj teh scenarijev in sicer na področju mišljenja. Če pogledamo še enkrat scenarije vidimo različne zaključke; torej, iz same situacije partnerja/ke in neobzirnega vedenja, so različne osebe zaključile, kaj ta dogodek za njih pomeni. 

Ali je to koristno? Ali je koristno, da na podlagi enega dogodka zaključimo tako trdne scenarije, sploh te zgoraj, po katerih občutimo neprijetna čustva? Ni koristno, ker se na podlagi zaključka počutimo ‘’slabo’’ in neprijetno, hkrati pa niti ne moremo zagotovo vedeti, ali je to resničen scenarij, ali pa smo si ga ustvarili sami, na podlagi nekoristnih in včasih celo izkrivljenih prepričanj. Zato je ključni odgovor, počutimo se tako, kakor razmišljamo. To seveda ne pomeni, da so čustva vedno posledica nekega mišljenja, a vendarle ima naše razmišljanje velik vpliv na naše počutje oz. občutke. 

V ta namen svetujem, da se kdaj vprašate, ali je ta pomen, ki ga dajete določenim dogodkom neupravičeno skrajen (ali smo pretiravali, ali smo res prepričani, da je tako) ter ali so ti pomeni obrnjeni proti vam (da se potem počutite še slabše, ker se krivite za nastali dogodek, ki pa mogoče ni ustrezno interpretiran). 

Pomembno in koristno je tudi to, da ozavestite povezavo med vašimi mislimi in čustvi, zato da lažje ugotovite ravno to: zaradi česa se počutimo, kot se počutimo? Če bomo ugotovili, da smo oseba, ki razmišlja podobno kot Scenarij 2, bomo ugotovili, da tudi sami prispevamo k temu, da se počutimo depresivno. Ozaveščanje tega pa nam pomaga pri tem, da mogoče kdaj v podobni situaciji uberemo drugačno pot in o scenariju premislimo in skušamo bolj objektivno pripisati pomen (namreč zgornji scenariji opisujejo predvsem čustvene odzive in ne objektivne). Na ta način se tudi izognemo hitri čustveni reakciji (s strani amigdale) in si s tem povečamo možnost, da se bomo dogodku bolj ustrezno odzvali. Tako se bo verjetno kasneje tudi spremenilo naše počutje ob ali po dogodku. 

Si predstavljate kako se počutimo po spodnjih scenarijih?

• Scenarij 9 (si misli): ‘’Joj, danes pa ima verjetno slab dan, ampak vem, da me ima rad/a.’’
• Scenarij 10 (je mnenja): ‘’Ni mi všeč neobzirno vedenje, a se bova pogovorila, vsaj da izvem, zakaj se je tako obnašal/a.’’

Odgovor boste našli pri sebi, za več informacij na to temo mi lahko pišete, lahko pa prebrskate tudi knjigo Kognitivno-vedenjska terapija za telebane (Rhena Branch in Rob Wilson, 2010) in naj vas ne zavede naslov, je eden izmed boljših in celovitih vodičev za vse, ki imajo željo po učenju.

Foto (zgoraj): pexels.com

 
Neva Kumer, mag. psih. (praktikantka psihoterapije)
Kontakt (e-naslov): kumer.neva@gmail.com
"Poražen si šele takrat, ko se prenehaš boriti" ~M. Ditka