Živimo v informacijski dobi hitrega tempa, kjer nam je odvzet čas za nova spoznanja in poslušanje samega sebe.
Pojem “biti normalen” je definiran s skladom z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili ali zahtevami, ki si jih je izmislil človek. Vsi mu sledimo brez vprašanja; šola, služba, zakon.
Življenje, ki nam je bilo dano, zapravimo za sledenje sistemu. Ne, ker bi hoteli, ampak ker vse skozi pelje v to smer, dokler se mu ne predamo in le to začnemo sprejemati kot normalno.
Vrednotimo se preko materiala. Zapravljamo denar, ki ga nimamo, za stvari, ki jih ne potrebujemo. Mediji nam narekujejo življenje. Idoliziramo ljudi, ki jih nikoli nismo spoznali. Priča smo nenavadnemu na ekranih, a navadnemu v realnosti. Z odvrnjenim pogledom od važnega…
Se vam ne zdi, da je življenje več, kot je samo videti? Vojne, deljenje na rase in nacije, ekonomske krize, šoping centri… Z upognjenimi glavami v naprave, ki uporabljajo nas in ne mi njih. Vse to so interesi korporacij, ki se skrivajo za logotipi.
Mogoče ni možno spremeniti sistema, je pa možno z drugačnim pogledom na stvari, spremeniti življenje okoli sebe.
Delo bi moralo krepiti človeka, izobraževanje pa je nekaj kar bi moralo človeku biti v veselje. Ko novi izzivi in nova znanja zamrejo, zamre tudi um. V svoje življenje začnemo privlačiti temu primerne ljudi in temu primerne situacije.
Ne zdi se mi vredno živeti kot kapljica v oceanu, temveč kot ocean v kapljici.
Oglejte si spodnji video. Imel je kar 26 milijonov ogledov, nakar je iz neznanih razlogov bil odstranjen. Po nekaj dneh je bil spet na novo naložen, s tem so izgubljeni vsi podnapisi, ki so bili na voljo. Video je v angleščini.
