Rebernišek izpostavlja neizkoriščen potencial Dravskega polja: “Celotno porečje reke Drave bi lahko namakalo okoli 30.000 hektarjev zemlje, danes pa jih namakamo okrog 2500 hektarjev.”
Kot pozitiven primer občin, kjer se že zavedajo prednosti namakanja, Rebernišek omenja občini Gorišnica in Ormož. Poudarja, da bi morala Slovenija k namakalnim sistemom pristopiti podobno kot h gradnji avtocest: z državno strategijo, jasno določenimi območji, financiranjem in obveznim priključevanjem kmetov.
“Tako kot gradimo avtoceste, bi morali graditi namakalne sisteme. To bi moral biti strateški načrt države,” je Rebernišek povedal za STA.
Ena od ključnih ovir za širjenje namakanja so po njegovem mnenju dolgotrajni postopki pridobivanja soglasij, razdrobljena odgovornost in pomanjkanje enotne strategije. “Pri nas vsi govorimo ‘dajmo, dajmo’, ampak postopki so zelo zahtevni. Manjka nam dobra praksa in odločnost,” opozarja Rebernišek, ki kot potencialno vodilno institucijo v procesu vidi državni sklad kmetijskih zemljišč.
Podobno opozarja tudi župan občine Gorišnica Borut Kolar, kjer imajo trenutno tri namakalne sisteme, ki pokrivajo dobrih 1000 hektarjev. “Jaz že cel čas govorim, da na dolgi rok kmetijstva brez namakalnih sistemov ne bo. Mi smo prav včeraj naredili mesečni popis in ugotovili, da se je v zadnjem mesecu porabilo enkrat več vode kot lani v celi sezoni,” je za STA povedal Kolar.
Kljub utečenim sistemom obstajajo izzivi predvsem pri visokih stroških električne energije, ki pomembno vplivajo na končno ceno vode za kmete. “Največji izziv je, kako zmanjšati stroške. Električna energija bistveno vpliva na ceno kubika vode, a danes kmet ne more natančno povedati vnaprej, koliko ga bo stala voda, ker je končna cena odvisna od več dejavnikov,” opozarja Kolar.
Pozitivno prakso predstavlja tudi občina Ormož, kjer so v petih fazah že zgradili sisteme na več kot 1000 hektarjih in trenutno gradijo namakalni sistem za dodatnih 300 hektarjev polj. “Smo kmetijsko zelo usmerjena občina in vemo, da so podnebne spremembe tu. Brez namakalnega sistema je pridelava otežena, izgube pa velike. Že zdaj se vidi razlika v kakovosti in količini pridelka med tistimi, ki imajo namakanje, in tistimi, ki ga nimajo,” je za STA povedal župan Danijel Vrbnjak.
Sogovorniki se strinjajo, da je čas za odlašanje mimo in da slovensko kmetijstvo potrebuje jasno strategijo, sistemsko financiranje, učinkovito birokracijo in predvsem politično odločnost, da postane prilagajanje podnebnim spremembam realnost, ne več zgolj tema posvetov.
Vir: STA
