Zavod za kulturo Šoštanj vabi na razstavo Srečni šopki s katero se predstavlja Živa Agrež.
Mestna galerija Šoštanj, 10. januar 2019, ob 18.00. V dogodku sodelujeta: Anamarija in Polona Mežnar.
Živa Agrež je v razmeroma kratkem obdobju naslikala obsežen opus likovnih del. Z njim ustvarja neizbrisno sled, ki priča o njenem neutrudnem delovanju, o bogatem umetnostno-zgodovinskem znanju, o na široko odprtih duhovnih obzorjih, o likovno-formalnem in tehnično izvedbenem raziskovanju, predvsem pa o izjemni ustvarjalni energiji.
Slikarstvo je zanjo uročenost, je možnost hkratnega bivanja v svetu zunanjega in notranjega, materialno slikovitega in doživljajsko intimnega. Svojstveno slikarsko vez med resničnostjo in občutenostjo tkejo avtoričine energične poteze, barve, svetlobe, strukture, skratka njeni temperamentni koraki na poti k likovno-vizualni uresničitvi.
S slikarsko lopatico se suvereno in gibko sprehaja po slikovnem polju in pušča materialno bogate barvne sledi akrilnih barv. Nanosi se gostijo in plastijo; pri tem se posamezne barvne ploskve intenzivirajo, prihaja pa tudi do prepletanj in mešanj, s tem pa do dodatnega razpiranja barvne palete. Površina slikovnega polja postaja materialno polna, blago reliefno vzdramljena in pridobiva trepetavo teksturo. S tem se avtorica približuje zanimanju impresionistov, ki ga dodatno potrjujejo tudi iskanja svetlobnih odsevov. A barve svoje registre še dodatno dinamično razprejo, ko se zunanji svetlobni dražljaji sprehodijo po strukturalno naglašenem slikovnem polju. Takrat živ, pulzirajoč slikovni organizem stopi v polnost bivanja.
Slikarkino odkrivanje ambientalnih in temporalnih danosti jo nenehno vodi v v krajino, ki je njen osrednji motiv. Bivanjski prostor, dolina reke Krke, Provansa in Toscana, pa Istra in morski motivi so za slikarko pravi ustvarjalni raj. V njih lovi hipna barvna in svetlobna stanja ter jih spreminja v večno likovno trajanje. Tudi mesta, s slikovito in v zgodovino segajočo arhitekturo, so zanjo ustvarjalno vabljiva.
Najnovejši cikel slik Žive Agrež pa ubira povsem drugačno motivno pot. Prvič se je odločila, da bo svoje ustvarjalne misli in dejanja povezala v šopke. Slikovna polja je posejala z rožami, skrbno kompozicijsko urejenimi v Srečne šopke. Kljub preobratu v osebni ikonografiji, pa šopki potrjujejo slikarkina pretekla ustvarjalna prizadevanja, utrjujejo njeno prehojeno avtorsko pot in vodijo naprej. Iz afinitete do bogatih barvnih impastov se je tokrat porodila želja po vključitvi izraznosti različnih nekonvencionalnih slikarskih materialov. Tako je avtorica odločno stopila v smer informela. Prepustila se je igri z raznolikimi materiali, izkoristila njihovo pojavnost, predvsem njihove strukture in tako svojim novim slikarskim podobam dala pravo bogastvo nezamenljivih izraznih vrednosti.
V cvetnih tihožitjih avtorico zanimajo predvsem oblike, pa tudi barve, linije, strukture, dialogi med klasičnimi likovno-izraznimi sredstvi in tistimi, ki jih premorejo uporabni, odvečni, odvrženi materiali, pogosto prihajajoči iz civilizacijskega smetišča. Slikarka jim daje možnost, da zaživijo novo, umetniško poslanstvo. Motiv ji omogoča slediti novim izzivom, omogoča ji uresničitev številnih domislic, rešitev ugank, vzpostavitev zanimivih razmerij in dialogov ter uresničitev vznemirljivih eksperimentalnih ustvarjalnih podvigov. Šopke na slikovno površino umešča kompozicijsko premišljeno, pogosto v obliki diagonalne zasnove, ki že a priori daje mrtvi naravi živost in napetost. Vsekakor pa so zanimivi tudi tisti, ki se uravnoteženo razprejo čez celotno slikovno polje.
Še posebej jo vznemirjajo oblike cvetov, ki jih modelira, a ne le z barvo, temveč z materiali. Zato cvetovi izstopajo iz slikovne površine, pridobivajo volumetričnost in prepričljivost. Niso le bogata vizualna paša, ampak postajajo likovni zapis s kiparskim akcentom, ki je tudi vse bolj haptično vznemirljiv. In vendar imajo v tem pestrem dogajanju svoje mesto tudi barve. Te prispevajo k natančnejši identifikaciji rož, celoto dodatno razgibajo ali pa umirijo, vse glede na izbran koloristični koncept posamezne slike. Barve so namreč tiste, ki vzpostavljajo željeno atmosfero, ki utelešajo svetlobo, ki podprejo kompozicijsko shemo in soustvarjajo »sporočilo« posameznega šopka.
Živa Agrež je svoja najnovejša dela zasnovala kot medijsko odprt in prehoden likovni svet. Njena prizadevanja predstavljajo gibanje po slikovni ravnini in nadgrajevanje z različnimi materialno otipljivimi fragmenti, ki svojo skrajno točko dosežejo s svojstveno artikuliranimi formami cvetov. Tako nastaja prizorišče bogatega likovnega življenja. Od udarjene strukture barvnih nanosov prehaja v sistem uporabe kolažnih aplikacij, ko različni neslikarski materiali postanejo snov trodimenzionalnega oblikovanja, predvsem pa ustvarjalci linijskih poudarkov – črt kot osnovnih likovnih prvin, pa mrežnih struktur in celo v čipkasti vzorec povezanih nitk. Risba pa v njenih delih nastopa tudi kot odločna gravura, ki zareže v materialno snovnost podlage in vzpostavlja temeljne obrisne linije posameznega cveta, preko njih pa razkriva slikarkino notranjo ustvarjalno moč in ekspresijo likovnega izživetja.
Avtorica posveča svojo pozornost rožam z raznolikimi cvetovi in kljub stilizacijskemu principu lahko sledimo razpiranju venčnih listov in v večini rešitev lahko vsak cvet celo natančno umestimo pod določen botanični razdelek. Raziskovanja pa so jo pripeljala tudi do abstraktnih rešitev, ko rože zaznavamo le na asociativni ravni. Svet ajžlahtnejše vegetacije namreč raste iz spodnjega levega kota slikovnega polja in abstraktno naglašena ekspresija prinaša motiv kot nezadržen vzgon likovne substance. Ob skrbi za rože pa slikarko zanimajo tudi ozadja. Ta predstavljajo lateralno obravnavan prostor, v katerem pa najde svoje mesto tudi marsikatera materialna ostalina, vselej uporabljena premišljeno, skrbno, tako, da dominanca šopka ni okrnjena. Kolažne intervencije, porajajoče se strukture, svojstvene teksture, mreže različnih gostot, moč in sporočilnost barv ter avtorsko artikulirane forme, ki dajejo nekaterim stvaritvam izrazito reliefni, kiparski pridih, so nepogrešljivi akterji v avtorsko nadgrajenem likovnem likovnem jeziku, ki sliši na ime informel.
Carl Gustav Jung, švicarski psiholog in zdravnik, je v enem izmed spisov, zbranih v knjigi »Sodobni človek išče dušo«, zapisal: »Umetnost je neke vrste notranja sila, ki se polasti človeka in ga spremeni v svoje orodje.« Likovna umetnost je tista notranja sila, ki slikarko Živo Agrež ne pusti mirovati. Njeni šopki, različnih karakterjev, na osnovi katerih jih tudi poimenuje kot npr. Zlatost, Radoživost, Prešernost, Plemenitost, Počaščenost, Dekliškost, Naklonjenost, Iskrivost, Nežnost, Sončnost … so veseli v večplastnem pomenu besede in so likovno živahni, saj prekipevajo v notranji sili slikarke. Tihožitje, ki je v zgodovini likovne umetnosti veljalo za eno najbolj priljubljenih metafor minljivosti življenja, je avtorici postalo poseben, vesel izziv. Z ustvarjenimi deli pa živ dokaz, da njeno likovno življenje še nikoli ni bilo tako živo kot tokrat. O tem priča cela plejada različnih likovno-vizualnih rešitev v okviru enega samega motivnega izhodišča. Rešitev, ki prinašajo rože, povezane v šopke s skupno rdečo nitjo informela. V pestrem slikovnem dogajanju vsak cvet ohranja svojo samostojno in prepričljivo likovno vlogo. Nomen est omen.
Živa živi svoje slikarsko življenje odločno, temperamentno, igrivo, korajžno, mestoma celo drzno, suvereno in likovno trdno. In s posebno ljubeznijo do medija izražanja. Raznolikost dogajanja, ki ga ustvarja na slikovni površini, vselej znova prelije v ravnovesje, v ubranost celote, v prijeten likovni zven. V likovno estetiko, ki jo gledalcu radodarno poklanja v novi motivni obliki domiselno ustvarjenih in variabilno »cvetočih« šopkov.
Zapisala Anamarija Stibilj Šajn.
