Božič je po besedah stalnega diakona v novomeški škofiji Vidica uresničitev pričakovanj in obljube, dane že v Stari zavezi, da bo na svet prišel odrešenik, luč, ki bo osvetlila vse stvari in jih prikazala takšne, kot so, hkrati pa prinesla zaupanje in vero.
“S tem, ko je namreč Bog prišel na ta svet, se utelesil in postal človek, je pokazal, da je človeku blizu. Nič ni več daleč stran, nič več ni nekaj skrivnostnega, ampak je postal podoben človeku v vseh njegovih ranah, bolečinah in stranpoteh,” je Vidic dejal za STA.
Pomenljivo je po njegovih besedah, da se je Jezus Jožefu in Mariji rodil v skromnem hlevu: “S tem je pokazal, da božja skrivnost ni nekaj izrednega, dosegljiva samo peščici, ampak je dosegljiva vsem. Pokazal je tudi, da je prišel rešit in pokazat pot slehernemu človeku.”
Nasploh so po oceni Vidica, ki je tudi psihoterapevt, prazniki, pa naj bodo cerkveni ali posvetni, za ljudi zelo pomembni. Prinašajo namreč neko tradicijo, s tem pa tudi korenine, ki so zelo pomembne za razvoj zdrave človekove osebnosti. “Veliko aksioznosti se namreč razvije prav iz tega, da imajo ljudje šibke korenine. S tem ko praznujem neko tradicijo, se namreč zavem, da nisem sam in dobim tudi nek širši pogled, zato mi je lažje,” pravi.
Tudi zato Vidic svetuje, da ljudje med prazniki razvijajo določene navade. “Če recimo ob veliki noči jemo točno določeno in predpisano hrano, kot so šunka, potica, hren in druge stvari, je tudi za božič dobro, da imamo določeno jed, ki jo pripravimo takrat. To nam bo pozneje vedno prebujalo spomin na našo družino, ki ga bomo prenašali tudi naprej. To je tista ukoreninjenost, ki je za vsakega človeka zelo pomembna,” je povedal.
Če prazniki med večino ljudi prebujajo veselje in nekaj pozitivnega, pa lahko nekaterim prinesejo tudi stisko, celo depresijo, se strinja Vidic. “S prazniki je namreč tako kot z nedeljo. Nedelja je poseben dan, ker je nekoliko drugačna od rutine, ki jo imamo med tednom. Zato se v nedeljo vidi, kakšne vrednote ima človek. Takrat namreč počne tisto, kar mu je blizu. Tako so tudi prazniki tisti, ki pokažejo naše prave vrednote. In včasih se lahko zgodi, da so te drugače od tistih, ki smo jih pričakovali,” je dodal.
V prejšnjih letih je sicer Vidic, ki se je aktivno ukvarjal s pastoralo in pomočjo med novomeškimi Romi, na predvečer božiča v romskem naselju pripravil polnočnico. Letos te po njegovih besedah žal ne bo. Potem ko je ob smrti Aleša Šutarja za nekatere medije spregovoril o razmerah, ki vladajo v romskih naseljih, je namreč prejel hude grožnje posameznih Romov. Družini je zato obljubil, da se z Romi ne bo več ukvarjal, vsaj ne na takšen način kot doslej, je dejal.
Kristjani božič praznovali že v 4. stoletju
Prve vidnejše oblike praznovanja božiča so se sicer v zgodovini pojavile v 4. stoletju, v istem stoletju pa se je o njem izrekla tudi uradna Cerkev. V 4. stoletju je papež Julij I. (337-352) kot dan praznovanja Jezusovega rojstva določil 25. december, na katerega so Rimljani praznovali dan Sonca.
Nato se je skozi zgodovino božič razvil v drugi najpomembnejši krščanski praznik, s katerim se Cerkev in verniki spominjajo rojstva svojega ustanovitelja, hkrati pa je praznik presegel cerkvene okvirje. Zaradi simbolike in tradicije, ki na svet prinašata luč in toplino, je namreč priljubljen tudi med nevernimi. Mnogi zato v času božiča podobno kot verni postavijo božično drevesce in jaslice, obiščejo božične sejme in se na božič družijo v krogu družine in prijateljev.
Verniki se sicer na božič začnejo pripravljati z adventom, ki velja za čas pričakovanja, molitve in dobrih del. Začne se štiri nedelje pred božičem, konča pa na sveti večer. Takrat v mnogih družinah pod božične jelke postavijo jaslice, pokropijo in pokadijo domove ter molijo za božji blagoslov, nato pa se odpravijo k polnočnicam. Te za mlajše in družine pripravijo že, ko se zvečeri, za ostale pa opolnoči. Na sam božič sledita jutranja maša in nato osrednja dnevna božična maša, kar je sicer tradicija, ki se je oblikovala že v 7. stoletju.
Zelo podobno božič praznujejo evangeličani in pravoslavci, čeprav ga slednji zaradi uporabe drugačnega koledarja praznujejo 13 dni pozneje. Osrednje dogajanje, povezano z božičem, se pri evangeličanih, podobno kot pri katolikih, začne s popoldanskim bogoslužjem za družine z majhnimi otroki, sledi večerno bogoslužje za odrasle. Na božični dan imajo osrednje božično bogoslužje za vse, polnočnic v kontekstu, kot ga pozna Katoliška cerkev, pa nimajo.

Božično drevesce, jaslice in pesem Sveta noč
Že zelo zgodaj v zgodovini so se oblikovala tudi zunanja znamenja praznika, kot so božično drevesce in jaslice. V nekaterih virih so prva okrašena božična drevesa omenjena 16. stoletju v Nemčiji. Prve žive jaslice je po navedbah Slovenske škofovske konference (SŠK) leta 1223 v gozdu pri italijanskem mestu Greccio postavil redovnik sv. Frančišek Asiški. Na ozemlju današnje Slovenije so bile ene od prvih jaslic upodobljene v 13. stoletju, na pečatu gornjegrajskega benediktinskega samostana, ki je bil takrat ena od osrednjih cerkvenih ustanov na Slovenskem. Zelo pa so se uveljavile v 16. ali 17. stoletju s prihodom jezuitov.
Eno bolj prepoznanih znamenj božiča je tudi pesem Sveta noč ali v originalu Stille Nacht, ki je danes prevedena v več kot 300 jezikov. Besedilo zanjo je napisal duhovnik Joseph Mohr, uglasbil pa jo je učitelj Franz Xaver Gruber. Po navedbah SŠK je Mohr besedilo pesmi Gruberju prinesel na sam sveti večer leta 1818 s prošnjo, naj jo uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to naredil takoj in pesem so peli že isti večer polnočnici v kraju Mariapfarr nedaleč od avstrijskega Salzburga.
Sčasoma se je pesem razširila po svetu in postala najbolj znana in priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča. V slovenščino jo je prevedel duhovnik Jakob Aljaž, pri nas pa so jo prvič zapeli v Tržiču leta 1871.

Vir: STA