“Danes… je vse drugače, kot v časih, ko smo mi gor rasli”, bi rekla tovarišica ali izjavil tovariš, ki je nekje pri +80. Kar drži, bi rekli; danes imamo vsega “polno rit” (pa še več bi radi, čeprav ponavadi niti točno ne vemo kaj tisto več sploh je). Danes nas na vsakem koraku spremlja “visoka” tehnologija, ki nam življenje sicer po eni strani močno olajša, po drugi strani pa “nasmeti” vse naokoli, kajti informacij je enostavno preveč, da bi jih lahko vsak povprečen posameznik koristno obdelal, predelal, popredalčkal, cenzuriral, prilagodil, recikliral in shranil zgolj tisto, kar potrebuje. In kaj storiti, ko je vsega preveč? Kaj storiti, ko je kapa polna, ko rečemo danes imam pa vsega vrh glave? Takrat nastopi pobeg. Takrat nastopi odmik v drug svet. Ampak kam bežimo pred svetom, ki nas “bombandira”? Kam se “skrijemo” pred svetom, ki nas obkroža? Paradoksalno, boste rekli, ampak ja, bežimo v tehnologijo, v tehnologijo nekoliko drugače. Na primer tako, da se skrivamo pod drugim imenom, da smo anonimni, in potem virtualno “lajamo” na vse kar nam ne paše (in ne paše nam skoraj nič); en izmed načinov je tudi, da buljimo v svoje “prepametne” telefone in se ne zavedamo ničesar in nikogar v svoji bližini…
Na kratko: zaradi tehnologije (ki nam slika “realnost”) se zatekamo v še večje sranje, in sicer v tehnologijo, ki nas posrka vase in nam zamegli še tisto zadnjo sposobnost, da bi se lahko kolikor toliko “normalno” odzivali na svet okoli nas.
Ampak (k sreči) imamo tudi (upam) čedalje več takih, ki svoje “polne glave” praznijo v naravi oziroma se tehnologije očistijo s športom nekje na prostem in takrat odvržejo vso nesnago tega sveta ter se vsaj delček dneva zavedajo sebe, svoje prvinskosti in tega, kaj je nekoč narava bila za človeštvo. Kako so včasih znali naravi jemati ravno prav in so ji tudi vračali ter ji bili izjemno hvaležni za vse, kar jim je nudila. Uglašenost z naravo. To je tisto, česar danes manjka. To je tisto, česar sodobni človek (skoraj) ne pozna.
Ampak, da se razumemo. Nič ni narobe s tehnologijo kot tako. Nič ni narobe z razvojem in s spremembami. Razlika je zgolj med ljudmi, ki tehnologijo koristijo in ljudmi, ki tehnologijo izkoriščajo (zlorabljajo, če hočete). Skratka.. Nekaj je uporaba tehnologije kot sredstva za doseganje določenih ciljev, nekaj povsem drugega pa je zasvojenost s tehnologijo in to, da ne znamo več niti reči “dober dan” brez tega, da bi zraven buljili v enega izmed ekranov ali displayev, ki nas obkrožajo…je grozno!
Priznam, niti sama nisem angelček, ki ga ne bi nikoli zaneslo v kakšno izmed “modernih” skrajnosti, ampak v svoj zagovor lahko povem, da še nikoli nisem tako močno zrla v telefon in hodila po velenjski promenadi, da bi se spotaknila ob promenadin okrasek ali drugače, ob tiste “ovire” na robovih promenade, ki so sicer namenjene sedenju, ampak so predvsem pripomoček otrokom, ki po njih tekajo sem ter tja pa plezajo gor in skačejo dol…ja, pa za spotikanje so odlične; takrat ko se tako prepustiš današnjemu visoko-tehnološko razvitemu času, da jih ne opaziš in da dejansko pozabiš kje si, zakaj si, kdaj si, kam greš…. Res žalostno.
Začela sem pri naših tovarišicah in tovariših in zdaj ob koncu priznam še nekaj. Dejstvo je, da se branim tehnologije kolikor se pač da (če ne živiš na drevesni hišici sredi gozda, je tehnologija nujno zlo) in si večkrat rečem, kako fino bi bilo bivati v času naših babic in prababic ali pa recimo v 60. letih prejšnjega stoletja (hipijevko imam v krvi), ko so fantje puncam (rahlo omotično) zapenjali rožice v lase… za razliko od danes, ko smo punce lahko vesele kakšnega emotikona (ali čustvenčka, če želite) v sms sporočilu oziroma virtualnega objema, takrat, ko so že kar malce drzni. Žalostno, ampak resnično.
Vendar (jeeee) tudi izjeme obstajajo, zato hvala za izjeme in hvala za tehnologijo, ki je kriva, da prav danes berete “mene” in v sebi pozdravljate sodobnega človeka.
Spisala in poslala Maja Pavšek
Tematika: "DANES"
Piši Blog – Velenjcan.si
Foto: Pexels