Prijazno vabljeni na otvoritev tematske razstave TUJOST KOT DEL NARAVNEGA, s katero se predstavlja slikarka OLGA MILIČ, ki bo v petek, 12. januarja v Mestni galeriji Šoštanj ob 18. uri.
“V svojem delu se ukvarjam z odnosi med človekom in naravo in načinom njunega prostorskega sobivanja. Prizore v slikah skladam tako, da bi prikazala protislovja, ki ga karakterizirajo. Motive izbiram iz realnih situacij, ki jih opažam v vsakdanjem življenju in se poskušam z artikulacijo približati videnemu. Obenem se izogibam dobesednosti, saj v stvareh poiščem dvojnost njihove narave. Torej, v vidnem poiščem nevidno. Na primer, pri navadnem, banalnem prizoru s prikolico se pojavi misel o začasnosti in mobilnosti in tudi o minljivosti nekega časovnega obdobja, preživetega izven domačega okolja. Ne glede na premestitev na drugo lokacijo, torej začasno bivanje v naravi, si v naravnem okolju uredimo prostor tako, kot smo vajeni – da omejuje in nekoliko zapira pogled na okolico in povratno tudi na nas. Začasnost, ki je prisotna v podobi taborjenja prinese neko tujost v odnosu do naravnega okolja; konflikt med človekom in naravo, nekakšno pomanjkanje, ki se prebudi v sami človekovi naravi. Pravila, kako urediti bivališče, se namreč prepletajo s ponotranjenimi omejitvami, zasidranimi v podzavesti slehernega posameznika.
Človekovo bivanje v naravi vidim kot razpon med posesivnim odnosom do nje, obenem pa zavedanjem, da je človek del narave. Dvojnost tega sobivanja prikažem na primer skozi razčlenitev in uokvirjenje pokrajine s počitniškim prostorom v sliki, ter umestitev človeške figure, ki gleda v daljavo… Misel o posesivnosti človeka do narave je prisotna v sliki "Kamin", v kateri steklene površine zgradb v ozadju odpirajo dialog z grozečo črno luknjo kamina, ki pritegne naš pogled. Kamin je zgradba, ki je namenjena človekovemu prehranjevanju. Rastline, ki so ovile kamin pa sporočajo, da narava vedno poskrbi zase. V svojih slikah poskušam tudi prikazati ne povsem razložljiv odnos otrok do digitalnih naprav.
Digitalne naprave so povezovalno in komunikacijsko sredstvo današnje mladine in otrok. Slika prikazuje naravno okolje, čeprav večji del zmotita s svojo prisotnostjo dva električna daljnovoda ter na travnato površino umeščeni dve otroški figurici, ki igrata na igralnih napravah. Svet okoli otrok je pomešan z resničnostjo in svetom igre… Nimam namena biti kritična in izpostavljati tovrstno (ne)komunikacijo kot problem, temveč kot resničnost, katere razvoj je nemogoče predvideti, ali jo celo umeščati v okvir dobrega in slabega.”
Olga Milić
Olga Milić se je rodila 25.04.1978 v Rusiji. V mestu Volgograd je študirala na Šoli za likovno umetnost – smer oblikovanje, vendar je zaključila samo tri leta šolanja. Leta 1998 se je preselila v Slovenijo in dokončala šolanje na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Imela je nekaj razstav v Ljubljani, Kranju, Kopru, Portorožu, Ankaranu, ter se je udeleževala likovnih kolonij.
Leta 2006 se je odločila za univerzitetni študij, smer slikarstvo pri profesorju Hermanu Gvardijančiču. Diplomirala je leta 2014 pri profesorju Sergeju Kapusu.
