90 metrov novo raziskanega sveta na Dobrovljah

Objavljamo zanimiv zapis Štajerskih jamarjev, ki so se tokrat odpravili raziskovati Dobroveljsko planoto. Prijetno branje.


Planota Dobrovelj je za nas, jamarje, ki živimo blizu nje, pravi zaklad raziskovanja. Tako smo komaj čakali, da se vrnemo v ta masiv. Priložnost se je pokazala, ko sta napovedala obisk Daniel in Yvonne, jamarska prijatelja iz Nemčije. Ker sta od zadnje raziskave okolice Brezna presenečenj (ko so izmerili in raziskali Portal v središče Dobrovelj in Stopnišče v Dobroveljski pekel) ostali za pregledati še dve luknji, ki sta potrebovali odmik kakšnega kamna in pogled v notranjost, smo rekli, da izkoristimo čas in gremo tudi to skupaj raziskati. 

Zjutraj v petek sta se pridružila še Simon in Aljaž in že smo se peljali proti Breznu presenečenj. Ustavili smo se malo višje od partizanskega spomenika, kjer je prva luknja. Malo smo metali kamne skozi špranjo in poslušali odmev kamna, ki je padel v brezno. Nato smo šli do mesta kjer parkiramo, ko gremo v Brezno presenečenj. Razdelili smo se v dve skupini. Aljaž in Simon sta odkopavala vhod malo stran od tega parkirišča, ostali pa smo se vrnili nazaj do prve luknje. Simon je ocenjeval, da bo tukaj več dela, ker je res bilo videti zelo zasuto. Nekaj kamnov smo odvalili in pokazalo se je, da ne bo potrebno tako veliko kopati, kot je sprva kazalo. V eni uri se nam je že odprlo, le dve večji skali smo morali izvleči s škripcem in že je Daniel lezel v jamo. Verjetno se mu je mudilo, ker so nas komarji zunaj grizli, kot da bi imeli zadnjo večerjo. Po dveh metrih je prišel do sedem metrov globokega brezna. 

Med tem, ko je šel po vrvi in vrtalnik, sem poklical, kako gre zgornji ekipi. Prebila sta se tri metre poševno v notranjost in prišla v malo kamrico, kjer je nadaljevanje še zatrpano. Ker se je Simonu mudilo v službo, sta končala in prišla pogledati naše delo. Ta čas pa smo se mi že spustili v jamo in začeli raziskovati. Kot večina brezen na Dobrovljah ima tudi ta kamniti zamašek. Daniel je skopal en meter v zamašek, ampak ni se nič odpiralo. Jama se je nato nadaljevala še pod breznom v razpoki, ki se je spuščala in ožila in kmalu tudi končala. Vidi se, da tu notri odteka voda in je tudi zaradi tega dobro zamašila nadaljevanje. Aljaž je prinesel še vrtalnik in opremo za širjenje, da smo lahko razširili še pot do manjše, lepo zasigane kamrice, kjer se tudi konča. 

Tako smo splezali ven in počakali Daniela, da je šel po merilni komplet, ki je bolj nadgrajena verzija našega. Imeli smo predstavitev, kako se meri s pomočjo dlančnika in Distota, nadgrajenega z modemom. Yvonne in Daniel sta izmerila jamo, namerila sta 23 metrov in 13 metrov globine. Vse je bilo takoj obrisano na dlančniku. Res super. Aljaž, ki je bil prvič z nami, se je čudil, koliko sveta še nimamo raziskanega. Malo prej smo še gledali v malo luknjo, sedaj pa je tam že vhod v novo jamo. Poimenovala se je Trafic 1, ker je blizu ceste (t.i. »drive-in jama«) in vse lahko greš iskati v kombi v neposredni bližini. 

Odpeljal smo se v dolino, kjer smo potešili lačne želodčke in se umaknili pred nevihto. Najprej smo mislili, da bomo šli do izvira Sodnek, ampak črni oblaki in dež ni bil dober pokazatelj za raziskovanje takih jam. Spomnil sem se na Filipa, da ima še eno jamo na zalogi na Čreti, katero mu je pokazal prijatelj pozimi. Jamo sva že iskala v poletnem času, ko pa je nisva našla zaradi zelene vegetacije, ki je pozimi ni bilo. Takrat sva še z avtom imela problem oz. bolj zaradi slabe ocene zmogljivosti avta. Namreč zapeljal sem v strmo vlako v gozd. Nazaj gor ni šlo zaradi spolzkega listja in med poskušanjem sem z avtom zdrsnil na rob, kjer je bilo vsega konec. Konec je bilo z možnostmi, saj je avto visel nad robom in za povrh je še bencina zmanjkalo. Pomagali so prijatelji od Filipa, ki so naju potegnili ven in dolili bencin. 

Sedaj smo upali, da bo šlo boljše. Filip se je z motorjem odpeljal naprej v izvidnico, mi pa smo štartali malo za njim in se kmalu izgubili. Toliko cest, kot v pajkovi mreži niti. Malo sem in tja in nisem bil več prepričan, kam. Lahko smo čakali Filipa, da se je vrnil nazaj in nas spremljal. Parkirali smo pred vlako, ki je še ni preveril. Pot je šla mimo blatne luže, ki je bila prvi znak, da smo mogoče prav. Povzpeli smo se na hribček in glej, pokazal se je vhod v Pr moževo jamo. 

Vhod se odpira v malem blatnem rovu, ki se strmo nadaljuje. Najprej smo prišli dol brez opreme, ker nismo bili stoodstotno prepričani, da jo bomo našli. Najprej sem malo splezal notri, posvetil in videl, da je malo nižje zamašek, saj se je videl plastičen kanister. Filip se je odločil, da gre po opremo in pogleda od blizu ta zamašek. Napeljali smo vrv, da mu bo pomagala, da se bo lahko vrnil ven. Najprej je navezal plastičen kanister, ki smo ga potegnili ven. Nato še dva kamna. Ostala je še velika plastična vreča. Ko se je stegnil po njo, se mu je pod nogami udrlo in vreča je odletela v brezno. Filipu pa bi tudi skoraj odletelo kaj v hlače, tako ga je presenetilo. Vrvi se je močno prijel in stal je nad sedem metrov globokim breznom. Vrnil se je po pas in se spustil v jamo. 

Ven smo nato potegnili še nekaj smeti, vseh pa ni šlo. Žalostno je bilo, ker vse smeti so od nedavno, saj ni bilo videti, da so stare. Nižje v Kokarjah in Žlaboru pa ven prihaja kar nekaj izvirov, ki jih ljudje uporabljajo za vir pitne vode. Res eni ne razumejo, da to vse pride v te izvire. V jamo smo se spustili in lahko hitro občutili ostre skale. To je sedaj že drugo brezno tukaj okoli, ki ima res izrazito ostre skale. Eno takšnih je Brezno v Dobravi. Nadaljevanja s Filipom nisva našla, vse je zatrpano. Na tleh takoj pod breznom je še nekaj smeti. Splezaš lahko še malo višje, kjer plezaš po teh ostrih skalah. Tam nato prideš do okna. V njega sem se s težavo spravil, pa ne zaradi velikosti, ampak zaradi strahu, da mi spodrsne in se napičim na kakšno lusko kot ražnjič. Tam se nato pride še do kamina, ki gre tik pod površje, saj se vidi, da ima zamašek, narejen iz zemlje. Namerila sva 32 metrov in se počasi vračala, saj so bili zgoraj že malo nervozni, saj tudi tu komarjev ni manjkalo. Potem zvečer mi je Daniel pokazal, kako se jamo riše v programu Therion. Zelo zakompliciran program, ko ga prvič vidiš, ima pa dobre možnosti za risanje. 

Naslednji dan pa smo prvič to leto šli v Brezno presenečenj. Vode v jami skoraj ni bilo, pa tako nas je skrbelo, koliko vode bo po tako deževnem poletju. Raziskat smo šli luknjo, ki se vidi nad Usranim klancem. Kar hitro smo prišli dol in pričeli z izdelavo prečke. Hitro se je prečilo in že smo vstopili v širok in visok meander. Po njem smo napredovali brez problema. Meander se je dvigal in dvigal in po 35 metrih nenadoma zaprl. Brez kakršnekoli špranje ali prepiha. Po tleh smo lahko videli na koncu nekaj zemlje. Po celem meandru pa so bili netopirjevi iztrebki in dva netopirja, ki sta mrtvo ležala in se razkrajala v zeleni barvi. Po tem smo meandru dali tudi ime, Meander zelenih netopirjev. 

Opazil sem tudi pajkovo mrežo in kobilico. To nam je dalo vedeti, da smo tu zelo blizu površja. Meander Kam greš Filip? je podoben temu, velike dimenzije in nato se konča. Predor Trojane je tudi večji meander. Tako so sedaj tu že trije meandri, skozi katere je pritekala voda. Vse pa je še nejasno, ker prihajajo v jamo v nasprotni smeri, kot sedaj teče voda. Ta vulkanski tuf, ki se je narinil v sredino jame, je naredil veliko zmešnjavo in potrebno je res počasno raziskovanje, da bomo dobili sliko, kako je nastajala jama. Naslednjič se moramo vrniti in še izmeriti Meander zelenih netopirjev. Mogoče naslednje leto Daniel prinese anteno in lahko bomo preverili stik s površjem, kje prihajajo vsi ti meandri v jamo. V večernih urah sta se še pridružila Alenka in Gregi. Debatiranje o jamah se je vleklo še pozno v noč.

Raziskovali smo: Daniel, Yvonne, Aljaž, Filip, Simon in jaz (Maks).


Še več zanimivih zapisov najdete TUKAJ.

 

Komentiraj /